Dr. Danilo Lokar - pisatelj in zdravnik

Zdravnik in pisatelj, Prešernov nagrajenec Danilo Lokar, skupaj s slikarjem Venom Pilonom in »očetom« slovenskega lutkarstva Milanom Klemenčičem spada med Tri velike, kot na Vipavskem imenujemo naštete tri može, ki so umeščeni na slovenski kulturni Olimp. Rojen je bil 9 maja 1892 v Ajdovščini, umrl pa je 21. julija 1989 v Ljubljani.  

9. 5. 1892 – rojen v Ajdovščini kot najstarejši od šestih otrok očetu Antonu Lokarju, trgovcu in strojarju, in Mariji, rojeni Hmelak iz Lokavca, hčeri uspešnega lesnega trgovca Franca Hmelaka. Za njim so rojeni še Vladimir (Mirko), Anica (avtorica knjige spominov Od Anice do Ane Antonovne, Ljubljana 2002), Marijan, Anton (umrl 1923 v Firencah pri vojakih), Igor (umrl 1944).  

1898 začne obiskovati prvi razred osnovne šole v domači Ajdovščini, šolanje nadaljuje 1903 na nemški realki v Gorici, 1910 maturira in se vpiše na dunajsko univerzo. Začenja študij romanistike in slavistike, prestopi na medicino, diplomira 1917. Njegov sostanovalec je Adolf Ivančič, študent slavistike. O njem razmišlja v dnevnikih celo življenje. Lokarjevo videnje Ivančiča je opisano v kratki zgodbi Pismo, objavljeni v Samogovornikih 1984. 1918 dela v Kaiser Jubileumspittal v Lainzu, junija istega leta ga kot črnovojniško obveznega civilnega zdravnika pokličejo v Villanova dell'Iudrio v Furlaniji, kjer ostane do 30. oktobra. November 1918 – postane zdravnik v Ajdovščini.  Zdravniško delo v svojem trgu prekine trikrat: 1921 odide v Zagreb na specializacijo iz kirurgije, 1925 dela pol leta tržaški porodnišnici, 1943 ga italijanska pretura uradno konfinira v kraj Medea v Furlaniji, kjer ostane do septembra 1943. Po Goriški fronti se z ženo Jelko vrne v Ajdovščino, a takoj odideta v partizane. Do pozne pomladi 1944 živita na Rupi, nato na Jagrščah, potem odideta v Črnomelj, od koder se vrneta 1945 v Ajdovščino za ustanovitev prve povojne slovenske vlade. V partizanih dela kot zdravnik, potem piše, predava. 1945 ponovno zdravnik v Ajdovščini, do 1951, ko se upokoji, a še vedno nadomešča zdravnike v Ajdovščini, Šempasu, Kostanjevici na Krasu.  Novembra 1958 zapiše v svoj dnevnik:

Ta mesec je 40 let, odkar sem zdravnik v Ajdovščini. In tega je zdaj definitivno konec.  

Lokar se je samo tri leta šolal v slovenskem jeziku. Toda vzpodbudno narodno zavedno domače okolje, katerega steber je bil stric Artur, notar, ki se mu je s poroko v Lokarjevo hišo pridružila tudi Lokarjeva mati Marija, zelo razgledana in načitana ženska, del njene bale so bile tudi knjige, je v Lokarju razvilo čut za jezik in čut za lepoto. Občudovanja vreden je jezik, ki ga beremo v pismih staršem z Dunaja, očetu, ki mu sporoča, da je opravil drugi rigoroz in finančno poskrbel zase, materi, da dela v »jubilejni mestni bolnici«, z mestom na severu, s travniki in gozdovi proti jugu. V domačem okolju, ob materi, je rasla njegova ljubezen do literature in spoznanje, da je v človeku lahko »še drugo življenje, življenje umetnika« (M. Brecelj) V tretji realki s sošolci Terčičem, Ščekom in drugimi ureja šolski list Pobratimija in v njem objavi svoj prvi tekst novelo Julkina prva pot.  Zato nihanje pri izbiri poklica, zato strah, da bi ga umetnost in pisanje popolnoma potegnila vase, zato odločitev za mnogo bolj praktično medicino, kar se izkaže za iluzijo. Srečevanje z ljudmi, njihovimi tegobami, trpljenjem, odpovedovanji, muko in srečo, s samim seboj v njem vedno bolj prebuja pisatelja. Okrog leta 1925 že ve, da brez pisanja ne more, po letu 1930 pa išče vsak prosti trenutek in piše.  Razdvojen doživlja slast in muko, česar se spominja v pozni starosti (Dnevnik, 27. 4. 1987):  

»Pekel, kaj je pekel? Moje življenje je bilo pekel, ker sem moral opravljati druge stvari, medtem ko sem želel biti samo pisatelj. To se je začelo že v otroški dobi. Potem se je nadaljevalo skozi realko, univerzo, zdravniško delo do l. 1960. Bil je pekel, ki sem ga junaško prenašal, ker sem vedel in videl, da mu ni rešitve.« 

Ivana Slamič

V letu 2012 smo obeležili 120. obletnico rojstva Danila Lokarja, zato smo mu v Ajdovščini posvetili kulturno leto, ko je nastala tudi posebna spletna stran Lokarjevo leto, kjer je še več podrobnosti o pisatelju in njegovem delu.