Milan Klemenčič, utemeljitelj slovenskega lutkarstva

Milan Klemenčič (Solkan, 1875 – Ljubljana, 1957); slikar, lutkar, scenograf in fotograf, avtor prvih ohranjenih barvnih posnetkov na Slovenskem, je slikarstvo študiral na beneški akademiji in akademiji Brera v Milanu, pozneje pa še v Münchnu, kjer je obiskoval tudi gledališki tečaj.

Po končanem študiju, enoletnem služenju vojaškega roka in krajšem potovanju po Egiptu in Bližnjem vzhodu se je vrnil domov in se zaposlil kot sodnijski uradnik. Živeti od slikarstva je bilo tedaj na Goriškem namreč čista iluzija. Leta 1899 se je poročil s Solkanko Pepco Lorencuti in kmalu sta se jima rodila sinova Milovan in Savo. Oče Milan je leta 1903 dobil službo vodje zemljiške knjige v Ajdovščini in se z družino nastanil v sosednjih Šturjah. Tu se je v mirnem, prijetnem vzdušju lahko posvečal tudi svojim slikarskim platnom, primorski krajini in portretistiki. Kot je v svojem prispevku zapisala dr. Mislejeva »pomeni Klemenčičevo slikarstvo kakovostno nadaljevanje realizma, pri fotografiji pa ga upravičeno štejemo med najizvirnejše in najnaprednejše ustvarjalce.«  V tem času se je udeležil tudi prve slovenske umetniške razstave v Trstu (1907) in I. umetniške razstave v paviljonu Riharda Jakopiča v Ljubljani (1909).

Na svojih študijskih poteh je pogosto zahajal v lutkovna in druga gledališča. Iskrica iz mladosti je postala plamenček, ki ga je obisk münchenskih lutk leta 1910  razplamtel v odločitev, da se tudi sam posveti tej »mali« umetnosti. Zbral je literaturo, ki jo je spremljal že vrsto let, prevedel lutkovna besedila, zasnoval in izdelal oder, lutke in sceno ter s pomočjo žene Pepce pripravil uprizoritev igre Antonia Reccardinija Mrtvec v rdečem plašču.

22. decembra 1910 se je na Klemenčičevem domu v Šturjah dvignil zastor Malega marionetnega gledališča. To je pomenilo rojstvo slovenskega lutkovnega gledališča.

Dvorana je bila domača dnevna soba, prizorišče pa odrček z odprtino 40 x 23 cm, na katerem so v soju majhnih petrolejk poplesavale 10 cm »velike« lutke. V Šturjah takrat namreč še ni bilo elektrike in trepetajoča svetloba je ustvarjala čarobno vzdušje, ki ga je dopolnjevala glasba s starega gramofona. Uspeh prve uprizoritve je Klemenčiča opogumil, da se je lotil novih predstav. Reccardinijeve junake iz commedie dell'arte je zamenjal Gašperček Larifari. Do sredine leta 1913 je Klemenčič uprizoril še pet premier: Začarani princ, Kralj Lavrin, Kraljevič Nagelj in kraljična Lilijana, Gašperček slikar in Trojčki iz Damaska. Slikarske krajine so postale čarobne pravljične pokrajine ujete v skrivnostne svetlobe in vzdušje, ki je očaralo gledalce. Pri predstavah sta mu kasneje pomagala sinova, pa tudi mladi bodoči slikar Veno Pilon, ki mu je bil Klemenčič tedaj nekakšen slikarski mentor. 

Priprave na četrto sezono je prekinila prva svetovna vojna. Klemenčič je bil vpoklican med prvimi. Ko je bil kasneje kot rezervni oficir nastanjen v Gradcu so mu tja pripeljali tudi njegove lutke in oder in tam je leta 1917 za družine svojih stanovskih kolegov v nemščini premierno uprizoril igri Skrivnostno zrcalo in Čarobne gosli.

Pred divjanjem soške fronte se je Klemenčičeva družina leta 1915 umaknila v Domžale, kjer se jim je po vojni pridružil tudi oče Milan. Tam ga je s Pilonovo pomočjo poiskal pisatelj in publicist dr. Ivan Lah, ki se je nad lutkami navdušil ob svojem študiju v Pragi.  Nagovoril ga je, da se je spet lotil lutkovnega ustvarjanja. Obenem pa je dosegel, da ga je Slovenski gledališki konzorcij leta 1919 imenoval za vodjo Slovenskega marionetnega gledališča, prvega (pol)poklicnega lutkovnega gledališča v tedanji Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. To je pomenilo tudi uresničitev Klemenčičevega šturskega »poziva«, ki je bil ob tej priložnosti objavljen v Slovenskem narodu. Zato se je mojster z vso vnemo zagnal v delo. Pripravil je načrte za oder, izdelal sceno in lutke (velikosti okrog 30 cm), le zastor (150 x 80 cm) je poslikal Ivan Vaupotič. Otvoritvena premiera Poccijevih Čarobnih gosli je bila 20. januarja 1920 v dvorani ljubljanskega Mestnega doma. 

Gledališki konzorcij je zaradi velikega uspeha Klemenčiča imenoval za šefa opreme vseh gledališč (Drame in Opere). Toda z mesta vodje opreme se je kmalu umaknil, saj ni bil pripravljen na sklepanje nenehnih kompromisov.

Spet se je posvetil predvsem lutkam, vendar so se tudi tu začele kazati vse večje finančne, organizacijske in prostorske težave. Obljubljena podpora je ostala v glavnem pri besedah in delo je bolj ali manj slonelo na njegovih ramenih. Predstave so bile v glavnem razprodane, kritika polna hvale, pogoji za delo pa vse slabši. Tudi štiričlanska igralska zasedba, ki jo je Klemenčič »vzgojil« ob študiju predstav, je bila vedno bolj nezadovoljna, saj ni dobila obljubljenih honorarjev. Jeseni 1921 je umrla žena Pepca in delo je za leto dni zastalo.

V tretji sezoni so se stvari obrnile na bolje. Vrhunec sezone je pomenila uprizoritev Doktorja Fausta, ki ga je Klemenčič priredil po različnih virih, saj je igra sodila  v železni repertoar številnih evropskih lutkovnih odrov. Igra je pripeljala v gledališče tudi zahtevnejšo odraslo publiko, še zlasti iz gledaliških, pisateljskih in drugih intelektualnih  krogov.

Zaradi nakopičenih težav je na svoj četrti rojstni dan Slovensko marionetno gledališče, po petnajstih premierah in sto petih predstavah zaprlo svoja vrata. Oder in lutke je kupilo žensko telesnokulturno društvo Atena, razočarani mojster pa se je umaknil med svoja slikarska platna.

K svoji veliki ljubezni, k lutkam se je Milan Klemenčič na prigovarjanje hčerke Mojce spet vrnil šele čez dobrih deset let. Spet je postal njegov atelje lutkovna delavnica in njegova dnevna soba lutkovna dvorana. In spet je bil na začetku. Tretjič. Ampak zdaj ni bil več odvisen od birokratov. Sredstev je imel – kolikor mu jih je dopuščal njegov žep. Imel pa je bogate izkušnje, veliko volje, družino in prijatelje, ki so mu pomagali – »za božji lon«. Zastor gledališča Miniaturne lutke se je prvič dvignil pred povabljenimi gosti  26. aprila 1936. Poccijevo igro Sovji grad, si je naenkrat lahko ogledalo največ trideset povabljencev, večinoma iz ljubljanskih intelektualnih krogov za katere so predstave tega malega gledališča (s komaj 10 do 12 cm velikimi lutkami) pomenile pravo kulturno poslastico. Vse je spominjalo na štursko čase, le oder je bil popolnejši, lutke in scena natančneje izdelani, odrska postavitev do potankosti domišljena. To je bilo obdobje umetnikove zrele ustvarjalnosti, ki je svoj vrhunec dosegla 24. februarja 1938 s predstavo Doktor Faust. Lutkovna ustvarjalnost in likovna umetnost sta se v njej zlili v dovršeno scensko podobo. »Umetnost g. Klemenčiča ima svojski značaj. Je kot brušen dragulj, ki ga more občudovati le ozek krog. Je kabinetna, ker je okvir res miniaturen, intimna, ker je ljudi, ki bi znali ceniti to umetnost, v Ljubljani res malo… G. Klemenčič vrši kulturno delo, ki se z njim postavlja Ljubljana v vrsto ostalih velikih kulturnih mest in vzdrži vsako primero« je zapisal dr. Niko Kuret, svetovljan in velik poznavalec lutkovne umetnosti.

Ustvarjalni korak je Klemenčiču spet zastal na pragu vojne.

Na pobudo Akademije za igralsko umetnost so leta 1949 obe predstavi spet oživili. Milanu Klemenčiču je Predsedstvo vlade na slavnostni predstavi podelilo denarno nagrado in priznanje za njegovo delovanje v lutkarstvu. Od Prezidija ljudske skupščine pa je prejel dopis s katerim ga obvešča, da mu je dodeljena dosmrtna mesečna podpora v znesku 5000 din kot narodno priznanje. Več kot nagrade pa je verjetno lutkovnemu mojstru pomenilo dejstvo, da njegovo delo vendarle ni bilo prezrto.

Izjemnost Klemenčičevega ustvarjanja, ki je slovensko lutkarstvo tako rekoč čez noč postavilo ob bok najboljšim tedanjim evropskim dosežkom dokazuje tudi podatek, da ga je leta 1958 mednarodna lutkovna organizacija UNIMA posthumno imenovala za svojega častnega člana.

Povzeto po besedilu Matjaža Lobode, lutkarja in raziskovalca umetnikovega življenja