Koledar dogodkov

V Pilonovi galeriji Ajdovščina bo v petek, 24. maja 2013, potekalo odprtje razstave slik domačega ustvarjalca mlajše generacije Lucijana Lavrenčiča (rojen 2. 5. 1969). Slikar, ki deluje kot učitelj likovne vzgoje na OŠ Franceta Bevka v Tolminu, se predstavlja s svojim opusom novejšega datuma – dela, ki jih je v tokratni razstavi slikar večidel povzel pod krovnim naslovom Pokrajine Severa, so nastala v preteklih nekaj letih. Lavrenčič je študiral na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1995 diplomiral iz slikarstva in likovne pedagogike pri prof. Hermanu Gvardjančiču. Je član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Društva likovnih umetnikov severne Primorske. Poleg slikarstva in kiparstva se posveča tudi pisanju poezije in proze. Živi in ustvarja v Tolminu in Vrhpolju pri Vipavi.

Iz spremnega besedila v katalogu:

Pokrajina pod tvojimi nogami, Lucijan Lavrenčič, 2012»Lavrenčič je senzibilen raziskovalec slikarskih problemov znotraj abstrakcije. Z vehementno potezo čopiča ter širokimi barvnimi gestami spaja nasprotje med pastoznim in lazurnim nanosom, tako da se odnos med zadržanim in dinamičnim razbira kot enakovreden. Slikovna polja, razdeljena praviloma z barvno presvetlitvijo trakov, nekakšnih megličastih pasusov, ne le odpirajo, temveč tudi vznemirjajo v smislu globinskih planov: pojavlja se vprašanje, kaj je tisto, kar je v prvem planu in kaj v tistih, njemu sledečih. Najsi svetlejši barvni tokovi delijo, opredeljujejo ali dodajajo nove prostorske/globinske dimenzije, se opazovalcu zdi, kot da gre za dodajanje mentalnih in filozofsko naravnanih nivojev, njih presežkov in presežnosti.

Pot v Bečje, C-Y, (iz cikla Pokrajine Severa), 2012Pokrajina Lucijana Lavrenčiča se zrašča v neke vrste imaginaren, nestvaren prostor, odsev odmaknjene krajine, ki jo sam razume kot »slutnjo nezavednega in tipanje pod neposredno zaznavo«. Slikar namreč ne išče njene naravne pojavnosti, kar ga odmika od regionalizma, tiste značilne (na)vezanosti na genius loci, ki smo je vajeni pri primorskih ustvarjalcih, tudi tistih, ki jih zaznamuje vselej prisotna inspiracijska navezanost na naravo (na primer pri Silvestru Komelu).

Naslikane pokrajine bi s svojo hladnostjo in razmišljenostjo sodile bolj ko ne na sever, saj se povsem razlikujejo od geografskih in klimatskih značilnosti, predvsem po občutju, ki ustvarja tukajšnji, vipavski milje. Morebiti se zato njegova krajina doživlja kot osamela, a je v njej mogoče izkusiti svobodo, saj je slikar ne omejuje s predmetnim, mimetičnim, barvno nostalgijo ali nadihom prevelike čustvene ali racionalne angažiranosti. Ta nenavadna bivališča, ki so s svojo zgradbo ter z gesto in barvno zadržanostjo prestrežena v abstraktno izrazoslovje, so prefinjeno koncipirana. Lavrenčič pripoveduje svojo zgodbo o pokrajini Severa, ki jo dojema tudi kot neke vrste iskanje »navideznih pasivnih stanj, ki omogočajo odmik ali sprejetje, odvisno od izbranega izhodišča«. Znotraj stremljenja k nepristranskosti, hoteni odmaknjenosti ter nevtralnemu opazovanju dogajanja pa mu ostaja narava v svoji primarni, neobljudeni in divji stvarnosti nekakšno izhodišče, oporišče in obenem izraz, metafora njegovega izkustvenega in filozofskega sprejemanja življenja nasploh.«

Ob razstavi bo izšel manjši katalog (spremno besedilo Tanja Cigoj, oblikovanje Adenda d.o.o.). Razstava bo na ogled do 16. junija 2013.