Zgodovinski kraji

Rimska utrdba Ad Pirum na Hrušici (Podkraj pri Colu)
Rimska utrdba Ad Pirum leži na najvišji točki (858 m) rimske ceste, ki je vodila iz Aquileie (Oglej) čez Hrušico v Emono (Ljubljana). Cesta je bila zgrajena v času cesarja Avgusta (27 pr.K. - 14), ko je bilo področje sedanje Slovenije vključeno v Rimski imperij.
Rimska utrdba Castra
Med vsemi slovenskimi kraji, ki so dediči rimskih mest, je le še v Ajdovščini ohranjeno skoraj povsem strnjeno rimskodobno obzidje s štirinajstimi stolpi. Rimljani so utrjen vojaški tabor, ki je bil vključen v obrambni sistem vzhodnih meja rimskega cesarstva, začeli graditi okoli leta 270. Ajdovščina se je dolga stoletja razvijala izključno znotraj njega. Rimljani pa so v Ajdovščini pustili še veliko drugih zanimivih sledi.
Sv. Pavel nad Vrtovinom
Skalna vzpetina v pobočju pod Čavnom, imenovana Školj sv. Pavla, je naravna utrdba, kjer so iskali varno zatočišče prebivalci tega dela doline že od prazgodovine dalje. Dobro so ohranjeni le sledovi utrjevanja iz pozno antičnega obdobja (4. do 6. stol.). Tedaj je na robu prepadnih sten zrasel obrambni zid, katerega ostaline še vidimo na platoju.
Utrdba Tabor nad Črničami
Zaselek (utrdba) Tabor, ki leži na izpostavljenem griču nad Črničami je po vsej verjetnosti zametek naselij Ravne in Črniče. Tabor je postavljen na pomembni strateški točki, ki je obvladovala stare poti med Črničami, Batujami in Selom. Služil je že Rimljanom kot opazovalna in signalna točka.
Vipavski Križ
Sredi Vipavske doline se dviga, na enem za dolino tako značilnih gričev, Vipavski Križ, ki je eden najbolj dragocenih spomenikov kulturne dediščine. V zgodovino se je zapisalo kot najmanjše mesto, ki na širšem geografskem območju pustilo velik pečat. Že leta 1482 so ga Goriški grofje obdali z obzidjem, leta 1507 je dobil trške pravice, leta 1632 pa ga je cesar Ferdinand povzdignil v mesto. Poznan je po Kapucinskem samostanu, v katerem je živel tudi pridigar Janez Svetokriški. Vipavski Križ je ponovno zablestel v vsem svojem sijaju po celoviti okoljski prenovi v letu 2015.
Vojaško pokopališče iz 1. svetovne vojne ob civilnem pokopališču v Črničah
Maja 1915 je ozemlje ob reki Soči zajel vojni vihar, ki je trajal do konca oktobra 1917. Na vojskovališču, poznanem kot soška fronta, med Rombonom na severu in Tržaškim zalivom na jugu, je bilo ranjenih in padlo ogromno število vojakov različnih narodnosti. Njihovi zemski ostanki počivajo v neštetih grobovih, na vojaških pokopališčih in grobnicah širom Primorske, tako tik ob bojni črti, pa tudi v krajih tedanjega zaledja na obeh straneh državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo.