Medijsko središče | Sporočila za javnost

Akademik Boris Pahor je navdušil že s svojim prihodom, nato še z modrimi besedami ... Tako bi rekel, da je zborovanje slovenske vladne oblasti maja 1945 tukaj nedvomno prva uresničitev slovenske politične samostojnosti po dolgih stoletjih podložnosti in po banovinskem obdobju v prvem jugoslovanskem kompleksu, ko je slovensko ljudstvo doživljalo po letu 1948. razčetrtenje svoje biti, to je prave tragedije, kot je napisal Srečko Kosovel. Slovenska vlada 1945. tukaj v Ajdovščini je bila kronanje upora proti tisti tragediji upora, ki so ga proti prvi diktaturi v Evropi pričeli tigrovci in navadni ljudje vseh slojev, vseh poklicev in vseh nazorov ter ga, kakor nam danes pričajo podatki makroprocesa 1941. leta, tako uspešno organizirali, da je bilo vse pripravljeno za vstajo.
Osvobodilni boj je bil torej v resnici nadaljevanje TIGR-a, kot je med drugim dokazalo tudi število pripadnikov tako imenovanih prekomorskih brigad, ki bi se morale pravzaprav imenovati Brigade primorskih prostovoljcev. In v bistvu je ta njihova aktivna zvestoba svoji biti, čeprav živimo v demokratični družbi, še zmeraj živa, Slovenska oblast na Primroskem maja ´45 je tako potrdila medvojni boj in žrtvovanje za svobodo in demokracijo celotnega primorskega življa in mu tako pripisala, čeprav začasno, čast splošno slovenskega političnega središča.
Če je torej taka zgodovinska resnica, in nimam razloga, da bi dvomil, smo se proti dvema močnima napadalcema odločno bojevali in bili zmagoviti skupaj z zavezniki. Zakaj potem, se sprašujem, naši odločujoči državniki niso samozavestni in ponosni voditelji, kakršni bi na podlagi vseh kriterijev morali biti?Tudi kot članica Združene Evrope ima Slovenija isti status kot druge ekonomsko, vojaško, politično močne države. Torej? Vendar ko je 2007. leta italijanski predsednik omenil kraške jame in slovenske krvoločneže, gospod predsednik Drnovšek ni opozoril italijanskega predsednika na vsa kriminalna dejanja fašizma pri nas in v zasedeni Sloveniji, ne streljanja talcev ne taborišč, pisal mu je pismo, ne da bi državljani poznali vsebino. Šel je, kot sem že nekje napisal, preko vseh žrtev četrt stoletja.
Marsikdo mi bo očital, da govorim o preteklih stvareh, a tako pretekle niso, ker se vsakega 10. februarja vsa italijanska država spominja kraških jam in istrskih beguncev.
A zdaj jih jaz danes omenjam zaradi svojih, naj mi do dovoljeno, izkustev. Ko sem na prošnjo dnevnika Corriere della Sera poslal uredništvu nekaj strani svojega dnevnika, ki sem ga začel pisati ob izgubi žene, je list posvetil dnevniku stran, za naslov pa dal stavek, v katerem poudarjam, da ni sprejemljivo navajati zločinov, ki so bili storjeni nekomu, ne da bi navedel tudi kriminalna dejanja, ki jih je prej on sam izvršil.
Tako torej sklepam: videti je, da je dobršen del italijanskega javnega mnenja pripravljen sprejeti drugačno obravnavo preteklosti in sprejema pripombo, da ni v evropskem načrtu, če so vse šole, ki obiskujejo fojbo v Bazovici, nerazpoložene do "Slovanov", ne da bi poznale svoje pretekle italijanske zgodovine.
Po ocenah se je na slovesnosti 2. maja 2010 v Ajdovščini zbralo okoli 2500 obiskovalcev ... Menim, da je za to dozorel čas, da bi se namesto enega pisateljevega glasu slišal tudi glas uradno opolnomočnega z zahtevo, da se prizna uradna veljavnost dognanjem italijansko-slovenske komisije zgodovinarjev, dognanjem, ki jih je že levičarska vlada dala v predal.
Dosedanjemu dopuščanju stanja, ki sem ga navedel in ki prizadeva predvsem primorsko občestvo, je treba dodati še drugo Drnovškovo potezo v sili, ki jo je imel, da bi se Slovenija pridružila Evropski zvezi. Ni se zanimal, da bi, kot je to storila Danska, da bi pogojeval slovenski pristop z nekakšnimi pravili glede števila in načina tujega priseljevanja v državo. Tako je zdaj obmejno področje reci in piši na razpolago in, kot smo ugotavljali na slovenski Akademiji, si država glede ozemlja umiva roke kot Pilat, vse drugo pa je odvisno od posameznih županov.
Tako smo pred napovedano razširitvijo dvojezičnega prostora na drugo stran meje, ki je ni več. A še bolj težavna je naša usoda z nepoznanjem nekdanje primorske zgodovine in sedanjega našega položaja onkraj meje pri državljanih Slovenije, posebno pri mladini.
V petek, 19. marca, je Primorski dnevnik objavil pogovor z mlado in že poznano pisateljico Natašo Kramberger, ki veliko potuje. Tako priznava: "Odkar sem pred približno petimi leti sredi poti z vlakom Maribor – Milano "odkrila", da na "italijanskih" Opčinah znajo govoriti slovensko (za štajerskega otroka je italijansko zamejstvo že od osnovne šole naprej dokaj nepredstavljiva kategorija iz geografskih učbenikov, vsekakor nekaj, kar se ni tikalo živih ljudi in je bilo v učbenikih napisano zgolj tako, črno na belem, brez mesa, nikoli ni tega malo bolj razložil, samo en profesor likovnega pouka, ki je imel babico iz Trsta, a je bil Trst za nas zelo daleč), odkar sem se torej pred petimi leti po naključju ustavila v slaščičarni na Opčinah, kjer so vsi govorili slovensko, sem se v italijansko zamejstvo in zamejsko literaturo vrgla kakor v prepad in obsedeno brala vse, kar mi je prišlo pod roke. Še zmeraj pa imam včasih težave z opredelitvijo "zamejski ustvarjalec". Kdo je to? Avtor, ki živi v zamejstvu? Oziroma v manjšini?"
Bere se kot žalostna pravljica o "naključju na Opčinah", pa o tistem profesorju z babico iz Trsta. Manjka še rdeča kapica. A je vendar govor o bridki sedanjosti. Vprašanje je, kaj bomo s takim ozadjem, če se stvari ne bodo spremenile, kakšen ščit bomo zraven tistega št. 38, ki se je rodil v Rimu 2001. leta, imeli v našem zaledju.
Ob tem je človek še zato zelo skeptičen, ker se ob poskusu zagovarjanja boja na protiosvobodilni strani očita primorskim ljudem, da smo bili vsi komunisti, ker smo se upirali fašizmu in smo sodelovali s komunisti v medvojnem boju. To se pravi, da se mladini ne razkriva, kaj se je v imenu vere počenjalo, na primer, da je bila v Trstu v okraju Sveti Ivan 1944 – 1945 domobranska vojašnica z vodstvom, ki je naše ljudi predajalo gestapu in tako potem Dachau in Rižarni.
Primorski človek, ki je dal prvi zgled upora četrt stoletja brez orožja, je šel v koalicijo s Kocbekovimi krščanskimi socialisti in komunisti ne za revolucijo, ampak zato, da bo gospodar na svoji zemlji. Žal so partijski voditelji koalicijo izrabili in svojo stalinistično prakso osvobodilni boj precej načeli, tako že tudi pri nas na primer z umori pesnika Lada Piščanca, njegovega sobrata Ludvika Slugo in kulturnika Filipa Terčelja, treh duhovnikov, ki so bili kakor vsa naša duhovščina zvesti in junaški branilci slovenske biti v spoprijemu s fašizmom, z Vatikanom, ki je bil tedaj na Mussolinijevi strani, in s svojimi italijanskimi duhovniki, ki so imeli Mussolinija za poslanca Božje previdnosti, kot je izjavil cerkveni poglavar.
Tako žal, da namesto da bi slovenska država naredila zaključek nad preteklostjo in enotno vzgajala mladino, vleče za sabo težavno preteklost in se hkrati predaja noremu pridobitništvu, v katerem se prav dobro znajdejo tudi nekateri primorski vzpetni pridobitniki onkraj meje.
Kako naj po vsej ti negativni navedbi sklenem to današnjo slovesnost. Rekel bi: dajmo si roko na srce in si brez ošabnosti, a ponosno priznajmo, da smo s svojo mediteransko dušo znali optimistično braniti svoje dostojanstvo predvsem v zvestobi svojemu izročilu in svojemu jeziku, v katerem smo si ustvarili dela, ki so danes tudi v evropskih knjižnicah, od Vladimirja Bartola do Cirila Kosmača, od Bevka s Čedermaci do Srečka Kosovela in od Miroslava Košute do Alojza Rebule in Nekropole in Evgena Bavčarja, ki ima velike zasluge, da je moj tekst izšel v Parizu in da bi tako evropski človek spoznal našo primorsko preteklost. A bomo jutri prevedli še druge: Gradnika, Preglja, Lokarja, Grudna, Magajno, itd.
A sklenil bi prav s Srečkom Kosovelom, katerega sem, ko je Ljubljana postala svetovna prestolnica knjige, prikazal tamkajšnjemu kulturnemu občinstvu, kot dvaindvajsetletnega svetovnega pesnika, ki je postavil za osnovo narodno zavest proti nacionalizmu, socialne pravice proti izkoriščevanju, demokracijo priti vsakršni diktaturi in plitvemu universalismu. Žal je Kosovel v predvidevanju, kam bo krenila Evropa, napovedal njen propad v tragediji XX. stoletja, a je obenem za nas s svojo podobo simbol pomladi in vere v jutrišnjo ustvarjalnost našega obmorskega človeka.

Boris Pahor

< nazaj na prejšnjo vsebino