Kulturni praznik v Ajdovščini

datum: 09.02.2009
kategorija: Sporočila za javnost

Osrednji občinski dogodek ob kulturnem prazniku je potekal prav na praznični dan, v nedeljo, 8. februarja popoldan v Dvorani prve slovenske vlade v Ajdovščini. Da je film še vedno ena od priljubljenih umetniških stvaritev govori tudi polna dvorana obiskovalcev – delno pa gre to pripisati tudi dejstvu, da je bila osrednja osebnost sinočnjega dogodka domačinka Marjuta Slamič, dramska igralka, ki je v filmu Za vedno zaigrala vlogo Tanje ter zanjo na 11. festivalu slovenskega filma prejela nagrado "vesna".

Protokolarna vrsta v sicer polni Dvorani prve slovenske vlade na projekciji filma Za vedno ob slovenskem kulturnem prazniku Marjuta je pripravila tudi praznične besede, nato pa je sledil nagrajeni film Za vedno, režiserja Matjaža Kozoleta. Nekoliko mračnjaška, žal tudi vsakdanja zgodba o paru, ki ….nekaj zanimivosti iz filma razkriva Marjuta sama v svojem nagovoru, ki ga objavljamo v celoti:

Marjuta Slamič, dramska igralka, slavnostna gostja osrednjega dogodka ob kulturnem prazniku v Ajdovščini Razmišljala sem, kako naj sploh začnem in kaj naj povem. Moja naloga je ponavadi drugačna; nekdo nekaj napiše in jaz poskušam to povedati, kot da bi napisala jaz in bi besede bile moje. Potrudila sem se strnit nekaj misli o kulturi in o poklicu, ki ga opravljam in kaj to pomeni meni in kaj lahko pomeni vam. Včeraj sem poslušala veliko igralko, prešernovo nagrajenko in predvsem velikega človeka, gospo Štefanijo Drolc. V svoji zahvali je govorila predvsem kako biti človek. To je najpomembnejše v našem poklicu in v kulturi. Biti človek. Delati z ljudmi in za ljudi. Samo tako lahko rastemo in se učimo.
Vsi ljudje, ki jih srečujemo v življenju, nas na svoj način oblikujejo in bogatijo. Mene ste tudi vi. Vsi, ki ste še vedno z mano in me še vedno bogatite in tisti, s katerimi so se niti malo razpršile, a ostale so sledi. To je kultura. Puščati sledi. Nič več in nič manj. In vsi mi jih.
Ko sem odraščala tu, v Ajdovščini, smo imeli kulturni dom, kino, galerijo, … . Moj svet je lahko bil poln in počutila sem se izpolnjeno. Upam, da bo svet mladih in starih v Ajdovščini spet poln.
Danes pa stojim tu, ker sem del filma, ki si ga boste ogledali in ne morem mimo tega, da ne bi omenila nastajanje tega filma. Nastal je brez finančne podpore, samo z ljudmi in za ljudi. Bila sem v precepu ali naj o tem sploh spregovorim, saj to pomeni dvoje: mačehovski odnos države do kulture, hkrati pa so taka dejanja polna upanja, da lahko, le če želimo. Toda to nam lahko uspe enkrat, dvakrat, potem moči zmanjka. In danes stojim tu, ker sem članica ansambla SNG. Bojim se, da ob nam ustvarjalcem, v vrtincu političnega boja neustvarjalcev, zmanjkalo moči.
Prebrala vam bom stihe ene ravno tako velike igralke, pesnice in človeka, gospe Mile Kačič:
Svet ne premore
toliko kamna
da bi vanj vklesal vse hrepenenje
človeštva
in le dvoje rok imaš in eno samo srce.

Tako, da dajmo vsaj danes praznovat ta praznik z vsem srcem in objemimo se z obema rokama. Tako bomo delali kulturo in puščali sledi … .


Pripravila Sanda Hain
Share