Praznični govor ob kulturnem prazniku

datum: 11.02.2013
kategorija: Sporočila za javnost

Na praznični dan, 8. februarja 2013, je v Dvorani prve slovenske vlade potekala osrednja kulturna proslava v naši občini. Praznični nagovor je pripravila ravnateljica Glasbene šole Vinka Vodopivca in umetnica, glasbenica, Bernarda Paškvan. V nadaljevanju ga v celoti objavljamo. Vabljeni k branju.

Kulturni dan, 8. februar 2013

Spoštovani župan Občine Ajdovščina, gospod Marjan Poljšak, člani občinskega sveta, ravnateljice in ravnatelji, učitelji, kulturniki, spoštovani ljubitelji kulture, pozdravljeni na nocojšnji praznični večer!

Priznam, da sem se zelo težko odločila, v katero smer naj popeljem svoje razmišljanje o kulturi. Beseda  predstavlja tako širok pojem, kot je zgodovina  človeštva in o njej so z več modrosti govorili že mnogi pred mano. Kultura je  namreč vse, kar nas definira: je jezik, v katerem se sporazumevamo, so ljudski običaji, ki so se izoblikovali skozi stoletja in je umetnost, ki iz teh prvin črpa in ustvarja narodu lastno in edinstveno glasbo , poezijo, arhitekturo…In je morala, način obnašanja do soljudi, do vseh živih bitij in do planeta…Kultura  je človeška težnja in sposobnost, da živi polno in vsestransko razgibano življenje, da svoje bivanje z lastnimi izumi izboljšuje, da s pridobljenimi  izkušnjami  izobražuje in bogati svoje potomce, da z lepoto umetnosti okrasi svoj vsakdan.  Kultura je ustvarjalna energija v družbi, je kakovost bivanja… vse objemajoča, prisotna v vseh porah našega bitja.

Torej je kultura tudi človek sam, je tudi stanje duha v nekem narodu, v nekem časovnem obdobju. Kakšno pa je stanje duha v današnjem svetu, katerega del je tudi slovenski prostor?

Zdi se mi, da Slovenci izgubljamo tla pod nogami kot jih nismo še nikoli v svoji zgodovini! Kultura namreč umira, ali bolje, kulturo ubijajo v vseh njenih plasteh, predvsem na tistih, ki so v preteklosti skrbele, da je narod obstal!

Umira na primer spoštovanje do učiteljskega poklica, čigar poslanstvo je vedno  bilo,  da »vzgajajo otroke in delujejo kulturno med ljudstvom, organizirajo kulturna društva, prireditve in podobno…« Čeprav to učitelji počnejo tudi danes, je njihovo delo povsem razvrednoteno, da ne rečem zasramovano!

Umira spoštovanje do umetnikov. Vedno pogosteje so namreč prikazani kot nekakšni zajedavci družbe. Umetnik  ne more zlorabljati umetnosti tako, da jo sili v služenje in opravljanje vsakdanjega dela, niti se umetniki, kot pravi Marij Kogoj » ne dajo najeti, da bi delali po volji mnogoterih omikancev, ki nočejo razumeti, da naj umetnik živi od svojega opravila, tako kot vsi drugi stanovi!« V preteklosti so kulturne delavce in umetnike preganjali sovražniki našega naroda,  zato, ker so se bali njihove moči in v tem je bilo skrito tudi nekaj spoštovanja. Danes so deležni  še veliko hujšega ponižanja, ker se jih skuša prikazati kot nepotrebne.

In še en pomemben del kulture je danes v veliki nevarnosti, da žalostno umre- morala! Novodobne zapovedi so se izpridile v popolno nasprotje čisto preproste življenjske filozofije: ne stori nikomur, kar ne želiš, da on stori tebi!

Skozi  zgodovino so bili vsi poskusi izbrisa našega naroda uperjeni prav v sistematično uničevanje kulture. Je mogoče, da danes to počnemo sami sebi?

Težnja po samouničenju  se širi v vse pore našega bitja in žitja.  Ne priznavamo  nobenih vrednot več, ne poznamo mej v svojem obnašanju, vse je dovoljeno, vse je na dosegu roke. Najhuje pa je, da ta načela prenašamo mladim, ki jih srkajo kot gobe.

Mladim je  lastno, da hočejo vsako izkušnjo doživeti na svoji koži. Njihov um, njihovo telo si želita doživetij, občutkov, izkustev in to vedno novih in intenzivnih! Če bomo njihov svet skrčili na  izključno materialnost in virtualnost, navidezno resničnost,  potem bo potrebo po intenzivnih  občutjih nadomestilo nekaj drugega in kaj je bolj intenzivno kot smrt? Najprej smrt drugih, ki jo povzročijo drugi, morda potem smrt, ki jo povzročiš sam in nazadnje, najintenzivnejša izkušnja-lastna smrt, ki jo povzročiš sam…Kako naj si drugače razlagamo strahotna sporočila, ki jih v svet pošiljajo Breivik in njemu podobni?

Ali nas ob teh mislih, ki so prav tako uresničljive kot so neverjetne, vsaj malo spreleti srh? Smo morda tudi mi postali neobčutljivi in nas tisto, kar se ne dotika  neposredno nas samih, ne vznemiri več? Moramo začutiti popolno izvotljenost duše, preden bomo spoznali, da smo v času, ko ne izbiramo več le med dvema smerema, temveč  se bomo morali odločiti za življenje ali smrt, za kulturo ali življenje brez nje?

Trdno sem prepričana,  da je izhod iz te spirale duhovnega umiranja umetnost, kajti , če ponovno citiram Kogoja:» umetniku je narava v vsem pokorna in deluje, kot je njemu prav. Ob njem zaživi mrtva stvar, oživljena tvarina se pregiblje po njegovi volji…«

Umetnost je sposobna v ljudeh vzbujati intenzivne občutke, je mogočnejša od staranja, je večno premagovanje smrti! Brez nje nam ostane le minevanje, le en korak do pogreznjenja v nič. Našim otrokom moramo od rojstva naprej vsakodnevno »predpisovati« dozo umetnosti za duševno zdravje! Če prikrajšamo otroka in mladostnika, ga prikrajšamo za vse življenje, kajti iz tega vodnjaka bo do smrti črpal moralno moč!

Človek, ki ni izobražen v umetnosti, je nesposoben videti lepoto  in, kot pravi Platon,« postane sovražnik pogovora in nič več ne uporablja prepričevanja z besedami, ampak v  vseh okoliščinah ravna kot zver, z uporabo nasilja in divjosti!«

Umetnost mora postati nepogrešljiv del našega vsakdana, da razbije utrujajočo rutino in da našemu življenju smisel. Ne, nikakor ni res, da je umetnik družbi nepotreben! Potrebujemo ga vedno bolj!

Tako, kot  je v svojih delih še vedno živ med nami naš veliki poet in domoljub Prešeren,  tako bo preživela tudi današnja poezija, glasba, pesem! Dovolj moči in poguma premoremo, da bomo  naš svet utirili v pravo smer. Postavimo Cankarjeve besede na laž – nismo hlapci- morda nam je kdo od velikih narodov namenil to vlogo, a smo se uprli in smo tu še danes, kot enakopraven del Evrope, sveta! Če nismo postali hlapci tujcem, potem zagotovo ne bomo dopustili, da hlapčujemo povzpetnikom iz lastnih vrst!

Vsaka kriza prinese tudi nekaj dobrega- od nas zahteva, da pogledamo vase, prevetrimo stanje in napravimo obračun. To mora narediti tudi kultura, mora se spomniti svoje primarne vloge, ki ni le eksperimentiranje z  izraznimi sredstvi, temveč vzgoja naroda. Dajmo mladim tako dobro kulturno popotnico, da nam bodo pametno zavladali. Ne podcenjujmo jih - v njih je več sposobnosti in poguma, kot smo si pripravljeni priznati, predvsem pa jih ne obremenjuje preteklost nobene barve.

Starši naj podpirajo učitelje in ne nasedajo vsakemu, ki trdi, da je njihovo delo slabo in preplačano, posebno takemu, ki nikoli ni stopil v učilnico. Raje naj si vzamejo  čas in se z njimi pogovarjajo, da bodo našli skupne rešitve, ki bodo predvsem koristile otrokom.

Lokalne skupnosti naj podpirajo kulturna društva, šole, umetnike, omogočijo naj  jim prostor in sredstva, da se bodo v miru razvijali in krepili, kajti prevzgoja se začne v majhnih sredinah, ne na državni ravni!

Kulturna društva in ustanove naj  pokažejo kulturno obnašanje, izkažejo naj  se s svojim dobrim, plodnim delom, preden zahtevajo več, kajti malha dejansko ima dno!

In ne pozabimo znane resnice:  kultura ustvarja družbo, kultura ustvarja  politiko!

Vsem nam želim, da bi bil vsak dan v letu kulturni dan. Kultura je namreč tudi to, da drug drugega spoštujemo in da sosedu prijazno voščimo dober dan!

Bernarda Paškvan, 8. februar 2013

Povezane vsebine:

Novica iz proslave

Februar - kulturni mesec v Ajdovščini

Fotogalerija iz letošnje osrednje kulturne proslave v občini

Share