Osrednje dejanje Slavnostne seje ob prazniku občine Ajdovščina, 5. maja 2015 v Dvorani prve slovenske vlade, je bila podelitev letošnjih najvišjih občinskih nagrad. Čestitamo petomajskemu nagrajencu, literatu Bojanu Bizjaku ter prejemnikoma spominskega priznanja Veroniki Kodrič in Bogomilu Marcu.
Za ustvarjalno, bogato in vsestransko delo na področju kulture je prejel petomajsko priznanje Bojan Bizjak.
Bojan Bizjak, dobitnik Petomajskega priznanja Občine Ajdovščina 2015 Bojan Bizjak se je rodil leta 1959 na Predmeji. Šolo je začel obiskovati v rojstni vasi, a je bil zaradi slabovidnosti napoten v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, nakar je bil spet prešolan na osnovno šolo na Otlici. V Mariboru je dokončal srednjo kmetijsko šolo, vendar v tem poklicu ni deloval. V Ljubljani je namreč opravljal dela, značilna za slabovidne, torej telefonista ali nočnega čuvaja, ob tem pa obiskoval predavanja iz filozofije, psihologije in primerjalne književnosti, kar je zaznamovalo njegovo življenjsko pot. Ta ga je spet zanesla na Primorsko, tokrat v Ajdovščino. V letih 1992 – 93 je v begunskem centru poučeval otroke iz Bosne, sodeloval s centrom za socialno delo. Ustvarjalno delo Bojana Bizjaka sega tudi v najbolj odmeven čas Radia Nova, kjer je vodil različne oddaje, v lokalnem časopisju pa je objavljal razmišljanja o pametnih in nespametnih dogodkih v našem malem svetu.
V literaturo je vstopil proti koncu osemdesetih let, ko je začel objavljati v Kmečkem glasu in v literarnih revijah. Ob prelomu tisočletja sta izšli prvi pesniški zbirki in knjiga kratke proze.
Sledi šestletno zatišje, nakar pa pravi vulkan: v šestih letih izda kar 20 del, lava Bizjakove ustvarjalnosti pa pljuskne še do letošnjega leta, ko izda svoj 24. naslov (Šepet tišine). Njegov opus tako obsega sedem pesniških zbirk, sedem knjig kratke proze in kar deset romanov. V kratkem se bo podpisal še pod 25. izdajo, tokrat kot urednik, saj je ob 150 letnici Lavričeve knjižnice vodil ustvarjalno delavnico Besedovalnica in soustvarjal vseslovenski literarni natečaj.
Kritika predvsem poudarja Bizjakovo jezikovno inovativnost, lirično odskakovanje stanj subjektivnih občutij in spretno nizanje fragmentov, ki mestoma prehajajo v filozofska razpredanja. Kljub temu iz njegovih del praviloma veje poudarjena socialna nota. Največja poznavalka Bizjakovega opusa je prof. Ivana Slamič, ki zapiše, da je Bizjak odličen pripovedovalec zgodb, ki jih zna zelo dobro zaplesti in razplesti. Posebnost Bizjakovega pisanja je tudi mešanje žanrov. Nobenega od romanov ne moremo označiti za samo ljubezenskega, zanstvenofantastičnega ali za denimo kriminalko. Tako se filozofska razmišljanja dogajajo tudi v območju srhljivke, groteska se povezuje z lirskimi opisi narave in ženskega telesa, zelo natančni opisi različnih stanj ljubljenja so prekinjeni z romantičnim doživljanjem ljubezni. V vseh se prepletajo značilnosti trivialnega in tega, kar imenujemo visoka literatura, še zapiše Slamičeva, in zato avtorja umešča v sodobne tokove slovenske proze. Označi ga še za samohodca, skorajda Don Kihota, od slovenskih založnikov prezrtega avtorja ...
Vanda Žvanut in Urška Čuk sta na proslavi prebirali Bojanove pesmi. Foto Nevenka Vidmar Dogajalni prostor njegovih del je med drugim planota, ki jo prepoznavamo kot Goro, pa majhno mesto ob reki, ki je lahko enkrat večje, drugič manjše, odvisno od tega, koliko prostora potrebujejo Bizjakove literarne osebe. Planota je za Bizjaka arhetipska podoba bivanjsko čistega sveta, raj, iz katerega se je moral človek zaradi svojih in tujih odločitev izseliti in je tujec v drugem in drugačnem svetu, ves čas pa išče smisel svojega bivanja. Tako kot se o smislu lastnega bolj ali manj navadnega, običajno zavoženega življenja, sprašujejo Bizjakovi junaki - mnogih poklicev in stopenj izobrazbe, zaposleni in brezposelni, umetniki vseh vrst, popoldanski filozofi, naveličanci s kavarniškega vrta, ljudje z obrobja, drugačni. Na takšno življenje sicer pristajajo, pa se mu tudi upirajo, a ne popolnoma zares, ker sami vedo, da se bodo jutri slabo prespani in mačkasti zbudili za še ene sanje.
Komorni zbor Plejade je s prijetnim programom občinsko slovesnost obarval v mladostno pomlad. Tudi pesmi so pomemben del njegovega ustvarjanja. Najpogostejša tema je ljubezen. Z njo je pesnik živ, brez nje umira, ob tem pa natančno ve, da je ljubezen iluzija. Vendar otroško verjame, da lahko spremeni oba, njega in njo. In pri tem je, tako Slamičeva, Bizjak pravi mojster ...
Za ustvarjalno, bogato in vsestransko delo na področju kulture prejme Bojan Bizjak - Petomajsko priznanje občine Ajdovščina.
Za dolgoletno predano delovanje na humanitarnem in izobraževalnem področju je Spominsko priznanje Občine Ajdovščina prejela Veronika Kodrič.
Veronika Kodrič, prejemnica Spominskega priznanja Občine Ajdovščina 2015; foto Roman Žonta Veronika Vera, Kodrič je ime, ki v zadnjih nekaj letih v spominu ostaja zaradi humanitarnega dela – gospa Veronika se je po dveh zelo uspešnih mandatih in velikih spremembah za lokalno organizacijo Rdečega Križa lani poslovila od predsedniškega mesta. Prizadevanje za dobrobit najbolj ogroženih v naši družbi pa je le del njenih obsežnih in dolgoletnih družbenih dejavnosti. Veronika Kodrič že več kot 40 let sodeluje z Ljudsko univerzo Ajdovščina, kjer je najprej poučevala stenografijo, nato desetprstno slepo tipkanje – najprej na pisalnih strojih, nato še na računalnikih. Lani, ob svoji 40. obletnici delovanja na Ljudski univerzi, se je ponudila kot prostovoljna mentorica ter omogočila tečaj brezposelnim in drugim znanja željnim.
Ob praktičnem in vsestransko uporabnem učenju tipkanja je Veronika v sodelovanju z Ljudsko univerzo počela še vrsto drugih dejavnosti. Tako je vodila študijski krožek Suho sadje na krožniku, aktivno sodelovala v krožku Ustavimo korak, pomembno je prispevala tudi k obnovi spomenika madžarskemu huzarju, ob cerkvi v Logu. Sodelovala je pri ustanavljanju Univerze za tretje življenjsko obdobje ter je ena od ustanovnih članic Društva MOST. Za svoje pedagoško in humanitarno delovanje je prejela več nagrad in priznanj, lani je postala tudi častna lokalna podpornica Centra medgeneracijskega učenja na Ljudski univerzi Ajdovščina.
Za nesebično razdajanje znanja, veščin, izkušenj, sočutja in svojega časa Občina Ajdovščina Veroniki Kodrič ob letošnjem občinskem prazniku izroča spominsko priznanje.
Za dolgoletno delo pri vzreji konj in ohranjanju tradicije furmanstva prejme Spominsko priznanje Bogomil Marc.
Prejemnik Spominskega priznanja Občine Ajdovščina 2015, Bogomil Marc. Foto Nevenka Vidmar Po ajdovskih ulicah se tako-rekoč vsako nedeljo in ob vsakem prazniku zapelje lepo ozaljšan voz z vpreženimi konji. Za te čudovite nostalgične prizore, ki smo jih Ajdovke in Ajdovci vajeni, obiskovalcem našega mesta pa so v veliko navdušenje, ob ostalih furmanih poskrbi tudi Bogomil Marc. Bogomil je doma iz verjetno najstarejše še ohranjene in aktivne kmetije v mestu – kmetija Snica v Šturjah po skoraj dveh stoletjih še vedno upravičuje svoje ime. Čeprav ritmični zvok kovaškega kladiva že dolgo ne odzvanja več, so hlevi še polni konj, vrata domačije pa odprta za »snidenja«.
Bogomil Marc danes k delu pristopa na sodoben način, ki ga pri vzreji konj dopolnjuje s preizkušeno tradicijo. Kot član upravnega odbora Združenja rejcev konj slovenske hladnokrvne pasme si na državnem nivoju prizadeva za ohranjanje vzreje avtohtone slovenske delovne živali. S konji ima nasploh veliko opravka – tako za svoje, kot za veselje drugih. Je furmanski mojster, spreten z vprego pri vseh mogočih opravilih – pri oranju, gašenju, raznih delovnih vpregah, kot so prevozi mlajev, ledu, sodeloval je tudi pri prevozu zvonov na Sveto Goro, kamor se je v osemvpregi potilo kar 16 konj. Bogomil z veseljem odpre vrata svoje kmetije otrokom iz bližnjega vrtca, s še večjim veseljem s svojim zapravljivčkom zapelje mladoporočenca do oltarja. Kdo ve kako bi brez Bogomila v Ajdovščina prišli Miklavž, Božiček, Dedek Mraz?
Bogomil Marc si za ohranjanje družinske tradicije konjereje v Šturjah zasluži spominsko priznanje Občine Ajdovščina.
