V zadnjih letih opažamo, da so vremenske spremembe tiste, ki najbolj vplivajo na potek pridelave zelenjave. Predvsem zaradi daljših, sušnih obdobij brez padavin. Pomanjkanje vode v poletnem času je veliko. Problem nastane v juliju in avgustu mesecu, ko še poteka pridelava plodovk in bučevk. V tem času pa poteka tudi pridelava sadik kapusnic in solatnic, ki jih presajamo v drugi polovici avgusta in v začetku septembra za jesensko - zimske termine pridelave, tako v plastenjakih, kot na prostem. Tehnologija pridelave plodovk in bučevk običajno poteka na dvignjenih gredicah, prekritih s črno ali rjavo folijo in opremljenih s kapljično cevjo za namakanje kulturnih rastlin. Izhlapevanje vode je zaradi visokih temperatur bolj izrazito v poletnih mesecih (tudi do 7 l vode/m2), zato priporočamo namakanje plodovk in bučevk tudi v sredini dneva, da nekoliko ohladimo zemljo in omilimo vpliv visokih temperatur.

Po sajenju zelenjadnic je namreč nujno potrebno redno namakanje posajenih površin, da se sadike lepo ukoreninijo. Namakanje kapusnic in čebulnic v jesenskem terminu poteka običajno s pomočjo razpršilcev, kjer pa je poraba vode nekoliko večja kot pri kapljičnih sistemih namakanja. Kapljični sistemi namakanja so se uveljavili v namakanju plodovk, bučevk, solate,…Pri teh načinih namakanja gre za 30 – 50% manjšo porabo vode. Pri kapljičnih sistemih namakanja zelenjadnic je voda bolj racionalno uporabljena v območju koreninskega sistema rastlin. Pri omenjenih načinih namakanja rastlin je tudi manjše izhlapevanje vode. Priporočen obrok enkratnega namakanja je 20 mm ali 20 l/m² njivske površine, kar pomeni optimalno namakanje, ki je seveda povezano z tudi z uravnoteženim raztapljanjem hranilnih snovi v tleh, ki jih potem rastline koristijo preko vode. Pri namakanju z razpršilci se voda agresivno premika, vteka, odteka, se izpira in odriva zrak in hranilne snovi. Pri kapljičnem namakanju pa se voda počasi premika, vpija se v obliki čebule, zrak in hranilne snovi pa ostanejo v območju koreninskega sistema. Povprečna učinkovitost namakanja je pri razpršilcih 60 – 80 % medtem, ko je pri kapljičnih sistemih namakanja bistveno večja, to je 95 %.

Pomembne fenofaze (razvojni stadij) v namakanju zelenjadnic so:

0          setev, sajenje (do vznika oz. prijema sadik)

1          ozelenitev, razvoj prvih pravih listov

2          začetek intenzivne rasti in razvoja posevka

3          začetek zavijanja glav, debeljenje korenov, razvoja plodov

4          prehod v tehnološko zrelost, postopno spravilo pridelka

V poletnem času, to je v času izredno visokih temperatur, si lahko v plastenjakih pomagamo z učinkovitim prezračevanjem plastenjakov (tudi s pomočjo ventilatorjev). Lahko pa posebno pasto, ki je narejena iz naravnih voskov, razredčimo z vodo in poškropimo folijo ter tako ustvarimo vsaj 30 % senčenje plastenjakov. Pomagamo si tudi tako, da pod strop plastenjakov namestimo mini razpršilce, s katerimi v zgodnjih jutranjih urah orosimo rastline.

PARADIŽNIK (PLODOVKE)

Paradižnik je ena naših najbolj razširjenih zelenjadnic. Rastna doba paradižnika je od 90 do 150 dni in je nevtralen glede dolžine dneva. Optimalna dnevna temperatura za rast je od 18 – 25 °C in nočna od 10 – 20 °C, je zelo občutljiv na zmrzal. Paradižnik dobro uspeva na različnih tleh, najbolj mu odgovarjajo lahka, dobro odcedna meljasta tla s pH 5 – 7. Paradižnik spada med kulture, ki potrebuje zmerno vlažnost tal in zraka. Faze rasti in razvoja so pri paradižniku naslednje: začetna faza (30 dni), vegetativna faza (40 dni), generativna faza (45 dni) in zrela faza (30 dni). Paradižnik ima dokaj globok koreninski sistem, v globokih tleh lahko seže do 1,5 m in doseže maksimalno globino koreninskega sistema v 60 dneh po presajanju. Paradižnik je najbolj občutljiv na pomanjkanje vlage v tleh v fazah cvetenja in nastavka plodov, takrat mora biti vlage dovolj, ne smemo pa namakati prekomerno, da ne izzovemo preobilne rasti listne mase in da rastlina ne odvrže popke, cvetove ali drobne plodove. Ko se začno plodovi paradižnika obarvati rdeče, zmanjšamo normo namakanja. Do cvetenja je potrebno vzdrževati vlažnost na 70 % nivoja poljske kapacitete, v času nastavka plodov pa na nivoju 80 % poljske kapacitete tal za vodo. Če pade pod ta nivo, se pridelek začne zmanjševati. Najprimernejša tehnologija namakanja paradižnika je kapljično namakanje, s katerim lahko dovajamo vode kadarkoli, da ne pride do rastlinskega šoka zaradi stika hladne vode s segreto rastlino, obenem pa s tem preprečujemo tudi razvoj glivičnih bolezni. Kapljični sistem dela pod manjšim delovnim pritiskom (0,5 do 2,0 bara), zato z uporabo kapljačev ne uničujemo strukture tal, manjše je tudi izhlapevanje in nižji strošek porabe energije. Priporočena je tudi uporaba fertigacije. Za praktično namakanje je pomemben obrok in začetek namakanja. Obrok namakanja je količina vode, ki se doda z enim namakanjem (m³/ha ali mm) in je odvisen od vrste in tipa tal. Začetek namakanja določimo s pomočjo merilcev vlage v tleh ali s praktičnim »prstnim« preizkusom na podlagi lastnih opazovanj in izkušenj pri namakanju. S površinskim kapljičnim namakanjem je pridelek paradižnika večji za 30 do 35 %, s subirigacijo (kapljično namakanje, kjer so cevi zakopane v zemlji) od 43 do 47 %.

KUMARE (BUČEVKE)

Kumare imajo zelo plitev koreninski sistem, zato so izjemno občutljive na pomanjkanje vode v tleh. Najobčutljivejše obdobje je cvetenje kumar in faza nastavka plodov. Režim namakanja se prilagaja vlažnosti tal, za kumare je potrebno vzdrževati nivo vlage na 65 do 75 % poljske kapacitete. Kumare potrebujejo tudi sorazmerno visoko zračno vlago (70 - 90 %). Če je vlage v tleh dovolj, so kumare odpornejše na nižjo stopnjo relativne zračne vlage. Kumare namakamo izključno s kapljičnim sistemom, ker so kumare zelo občutljive na pojav bolezni in ker lahko s kapljičnim namakanjem skoraj dnevno nadoknadimo primanjkljaj vode v tleh. Kapljično namakanje pomeni višji pridelek, manjšo porabo vode in energije ter boljšo kakovost pridelka. Zadostna in enakomerna oskrba z vodo je bistvena za doseganje dobrega in kakovostnega pridelka kumar. Namakamo pretežno s kapljičnim sistemom in to globoko in redno. Prekomerno namakanje poveča tveganje za bolezni kumar in zmanjša kakovost plodov. Kumare zahtevajo bogata, topla in strukturirana tla, da lahko hitro razvijejo koreninski sistem, ki prodira globoko v tla, da bodo rastline lažje prenašale sušo. Tedenska norma namakanja naj bi znašala od 25 do 50 mm. Temperatura vode za namakanje ne sme biti nižja od 18 °C.

KROMPIR

Urnik namakanja krompirja je pri lažjih tleh 1 - 2 dni, pri težjih 3 - 4 dni. V primeru pomanjkanja vode ima krompir manjše in lažje gomolje, gomolji so slabše kvalitete. Voda za namakanje ne sme biti premrzla, da ne ohladi zemlje pod optimalno temperaturo 15 -18°C. Pridelki krompirja so pri nas z namakanjem višji za 20 – 30 % v povprečno sušnih letih in več kot 50 % višji v zelo sušnih letih. Krompir ne prenaša dobro visoke vlage v tleh in tudi ne v zraku. Suša in obilno gnojenje izzoveta preraščanje gomoljev, oziroma iz spečih očes rastejo novi gomolji; pri formiranih gomoljih se debeli lupina in pri nastopu vlažnega vremena krompir nima kam odlagati škrob, zato se formirajo novi, manjši gomoljčki na gomoljih krompirja, kar slabo vpliva na kakovost in obliko pridelka krompirja.

Jana Bolčič, univ.dipl.inž.agr. – svetovalka specialistka za zelenjadarstvo

Viri:

Kapusnice (Černe, M., Ljubljana 1998).

Tehnologija pridelave zelja (KGZS, Ljubljana 2018).

Zelenjavni vrt (Pušenjak, M., Kmečki glas, Ljubljana 2018).

Tehnološka navodila za pridelavo fižola (KGZS, Ljubljana 2018).

Tehnološka navodila za integrirano pridelavo zelenjave (MKGP, Ljubljana 2021).