»Kulturni praznik je praznik ozaveščenega in odgovornega odnosa do življenja in skupnosti«

datum: 11.02.2014
kategorija: Novice

Naslovna misel je sposojena iz prazničnega govora letošnje osrednje proslave ob Prešernovem dnevu v Ajdovščini. Pripravila ga je mednarodno uveljavljena zborovodkinja Martina Batič. Martina je danes prepoznavna osebnost v svetu zborovske glasbe v Evropi, sodeluje z mnogimi uglednimi evropskimi zbori, je članica žirij mednarodnih tekmovanj in cenjena predavateljica na zborovskih šolah doma in v tujini. Je umetniška vodja Slovenskega komornega zbora in pomočnica direktorja Slovenske filharmonije za zbor. V nadaljevanju v celoti objavljamo njen govor ob kulturnem prazniku v Ajdovščini.

Govor Martine Batič ob Prešernovem dnevu v Ajdovščini

Dragi Ajdovci, če nocoj sedite v tej dvorani, pomeni, da želite in rabite kulturo. Tukaj ste, ker vam ni vseeno za kulturo našega mesta, naše občine, naše doline. In želite se prepričati, če tudi meni ni vseeno za kulturo našega mesta, občine, doline.

Zaradi svojega poklica dirigentke sem sicer s svojim hrbtom obrnjena stran od publike, zato je danes zame imeti govor še poseben izziv. Da mi bo lažje, mi dovolite, da si to častno dolžnost predstavljam kot imeti koncert.

Moj preludij bo namenjen predstavitvi glavne teme današnjega praznika, to je sam koncept kulture in specifičnost kulture slovenskega naroda. Izhajala bom iz bistvene in emblematične ugotovitve, da smo Slovenci eden redkih narodov, če ne edini, ki imamo v koledarju zapisan kulturni praznik kot državni praznik.

Kultura je v najširšem smislu kakovost našega bivanja, kar pa ne pomeni samo materialnih dobrin, pač pa tudi medčloveške odnose. In slednji se plemenitijo prav s kulturo v ožjem pomenu besede, še posebej z umetnostjo.

Če bi imeli več kulture, ne bi bili v situaciji, kot smo danes.

Kultura nas je obdržala Primorce in je, če je to komu všeč ali ne, temelj narodne zavesti, temelj naše ožje skupnosti kot tudi države, ki smo jo končno ustvarili.

Iz sedanjega, ne ravno rožnatega stanja v družbi, nas lahko izvleče prav kultura - kultura na vseh ravneh - kultura odnosov do soljudi, kultura odgovornosti za skupno dobro, kultura bivanja v skladu z okoljem … in prav to so teme, s katerimi se umetnost najbolj intenzivno ukvarja. Zato kulturni praznik ni praznik umetnosti, kot bi kdo zmotno mislil, pač pa je praznik ozaveščenega in odgovornega odnosa do življenja in skupnosti.

Nocojšnje praznovanje kulturnega praznika v Ajdovščini ni samo plod naše občinske ustvarjalnosti. Vse se je začelo že davno pred nami. Že z Brižinskimi spomeniki, bogastvom ljudske ustvarjalnosti, nadaljevalo s Trubarjem, Prešernom, Cankarjem in vrsto besednih, likovnih, glasbenih ter scenskih ustvarjalcev, z nepregledno vrsto vseh, ki sprejemajo njihova sporočila.

Naša Primorska, prepihana in utrujena od burje, utrjena s kamnom, ranjena v duši, ko je smela peti le “sotto voce”, je še kako polna lepot, okusov, navdiha, ustvarjalnosti, kulture … Kosovel, Bevk, Gradnik, Gregorčič, Rebula, Kogoj, Pahor, Vuga, Premrl, Bratuž, Pilon, Lokar, Terčelj ... V množici ustvarjalcev sta tudi Vrtovec in Lavrič, letošnja primorska slavljenca. Tudi zaradi njunega truda in zapuščine dolgujemo sebi skrb in odgovornost za kulturo. Kako ponosna je lahko Primorska, kako ponosna Vipavska …

Ja, Ajdovka jaz, Ajdovec ti. Brez razlike med tistimi, ki se s kulturo ukvarjajo poklicno in tistimi, ki se z njo srečujejo ljubiteljsko. Odločitev za sodelovanje v eni od takih dejavnosti izvira iz posameznika. Gre za notranjo potrebo? Ali samo za konjiček zaradi družbe in družabnosti? Najrazličnejši motivi nas ženejo, da v hramih naših duš najdemo globlji smisel sebe in iščemo odgovore zakaj.

V preteklem letu 2013 je bilo v občini Ajdovščina približno 18.000 prebivalcev. Od tega jih približno 1200 sodeluje v približno 65 registriranih ljubiteljskih kulturnih društvih. Navdihujoč in zgovoren podatek.

In vendar? Muza, ki jemlje spanec naši ustvarjalnosti, nenehno sprašuje, priganja. Je to res vse? Smo s članstvom v katerem od društev za kulturo v občini naredili že dovolj? Smo poiskali vse svoje talente in jih do zadnje kapljice izkoristili? Smo si dovolili biti orodje umetnosti? Smo si dovolili, da skozi nas spregovorijo umetnost, ideja, izum? Smo drugim dovolili, da skozi njih spregovorijo umetnost, ideja, izum? Ali prepoznavamo talent v sebi? Smo ga sposobni prepoznati v sosedu? Smo sposobni za večji kulturni dogodek stopiti skupaj, v skladu z rekom: v slogi je moč? Ali imajo današnji ajdovski talenti prostorske in miselne možnosti, da se razvijajo? Je dovolj fizično zgraditi kulturni hram v centru Ajdovščine? Ali je treba prej vedeti kdo bo ustvarjal njegovo programsko kulturno politiko? Kdo ga bo finančno podprl pri strategiji dela, pri viziji kulturnega doma?

V svojem življenju imam res veliko srečo. Dar za glasbo mi je bil podarjen. Vztrajnost, trdo delo in ljubezen do doma in glasbe (petja posebej) sta mi najprej posredovala mama in tata. Ajdovska osnovna šola, predvsem pevski zbor z ga. Marinko Šuštar, ajdovska glasbena šola, ajdovski kor in posebej kulturni dom so tisti, ki so me oblikovali in pripravljali za svet, za moj glasbeni svet.

Srečo imam, da sem doma od tu, kjer piha burja, od tu, kjer že narava zahteva jasno in prodorno misel, strumen korak. In tu, v Ajdovščini, sem se odločila za zame najlepši poklic. Izbrala sem tisto, kar me osrečuje. Osrečuje tako močno, da me vsakodnevne težave, predvsem sistemske narave na kulturnem področju, ki v Sloveniji vrejo že kar nekaj časa, ne uspejo iztiriti in ne odnesejo v najbližji jarek ravno ko sem brez kamna v žepu. Ampak občutek po koncertu vse to odtehta. Ko se obrnem proti publiki, mi srce vedno močno bije. Adrenalin teče po telesu. Diham hitro in plitko. Misli so hitre, zbegane, a občutek izpolnjujoč …

Tako se počutim ta hip, ko vas gledam ves čas. Moje srce močno tolče, adrenalin rojeva spoznanje, da brez vas, dragi poslušalci, dragi obiskovalci kulturnih prireditev v velikih in majhnih, najmanjših kulturnih domovih, mi, tu na odru in za odrom, ne obstajamo. Brez vaših navdušenj nismo samozavestnejši, brez vaše konstruktivne kritike se prehitro zadovoljimo. Vsak od vas je pomemben. Vsak od vas gradi in vpliva na našo prihodnost. Na našo kulturo. Na našo skupnost.

Zato vem: kultura živi v vseh nas. Je temeljna človekova pravica. Je v naših srcih, v našem razumu in je na strani drznih in pogumnih. Prav zaradi nje smo drzni in pogumni.

Vsem čestitam ob kulturnem prazniku. Hvala!

Martina Batič

V Ajdovščini, 8. februarja 2014

Povezana novica:

Kulturna proslava v znamenju Vertovca in Lavriča, ZKD Ajdovščina prvič podelila priznanja

< nazaj na prejšnjo vsebino