Akvareli spet v Ajdovščini (in Vipavskem Križu)

datum: 21.08.2017
kategorija: Novice

Anna Ivanova (Rusija), Swans behind the scene

Po izredno odmevni in obiskani Castri 2015 in lanski Mini Castri 2016, se je Društvo likovnih umetnikov Severne Primorske odločilo, da nadaljuje s tem projektom. Tako je letos luč sveta zagledala druga izvedba mednarodnega bienala akvarela z malo spremenjenim imenom 2. mednarodni festival akvarela Castra 2017, saj poleg razstave akvarelov v Lokarjevi galeriji in Lični hiši v Ajdovščini poteka na dan otvoritve 26. avgusta tudi mednarodni ekstempore akvarelistov v Vipavskem Križu.

Letošnjega natečaja se je udeležilo 58 avtorjev iz štirinajstih držav, nekoliko manj kot pred dvema letoma, saj se je v zadnjem času pojavilo kar nekaj novih organizatorjev bienalov akvarela po vsem svetu, ki so še dodatno razpršili interes in sodelovanje akvarelistov. Strokovna ocenjevalna komisija, ki so jo sestavljali slikarji in kiparji Lucijan Bratuž, Azad Karim, Vladimir Bačič, Bogdan Vrčon, Bojan Bole, Tea Curk Sorta in umetnostna zgodovinarka Maja Pangos, je med prispelimi deli izbirala nagrade in diplome predvsem po kriteriju tehnično brezhibnega ali pa izrazito izpovednega dela. Rainer Maria Rilke je nekoč dejal, da je lepota vedno nekaj, kar dodamo našemu čustvu, pogledu, doživetju, vendar nikoli ne vemo, kaj natančno je to. Nekateri avtorji so svojo kvaliteto izkazali s celo serijo enakovrednih in tehnično zelo kakovostnih akvarelov in komisija je nekaterim dodelila nagrade in diplome tudi zaradi kvalitetno uravnotežene kolekcije. Podeljenih je bilo šest nagrad in pet diplom. Nagrajeni avtorji so Al-Lami Salim Mathkour iz Iraka, Luka Popič iz Slovenije, Pawel Gladkow s Poljske, Trond Einar Solberg Indsetviken z Norveške, Natalia Studenkova iz Ukrajine in Berko iz Slovenije. Diplome so prejeli Anna Ivanova iz Rusije, Massimiliano Iocco iz Italije, Olga Kharchenkoiz Rusije, Nataša Tajnik Stupar iz Slovenije in Javier Zorrilla iz Španije.

Razstava bo na ogled javnosti v Lokarjevi galeriji in Lični hiši do 30. septembra. Sama otvoritev razstave bo v soboto, 26. avgusta, ob 18. uri, pred tem pa bo med 9. in 15. uro v Vipavskem Križu potekal mednarodni ekstempore akvarelistov z motivi Vipavskega Križa.

Akvarel je ena izmed najstarejših, najbolj finih, najzahtevnejših in, lahko bi rekli, izrazito poetičnih slikarskih tehnik. Ostalim slikarskim zvrstem je enakovredna tehnika, vendar je bil akvarel v preteklosti po krivici zapostavljen. Primeren je zlasti za študije, skice, za beleženje vtisov in za intimno slikarstvo. Njegovo področje je velikokrat krajina, veduta, scenska skica in miniatura, redkeje pa kompozicija in portret. Umetniki so pogosto v akvarelni tehniki kolorirali grafične liste in risbe, lahko pa je akvarel tudi samostojno izrazno sredstvo brez vsake podložne risbe, ki bi služila kot okostje. V primerjavi z oljnim ali akrilnim slikarstvom je prednost akvarela v tem, da ne zahteva dolgotrajnih priprav, sredstva so lahko dostopna ter lahko prenosljiva. Prav ta mobilnost omogoča slikanje v naravi, ne da bi slikar moral s sabo nositi cel atelje. Barve za ustvarjanje te zvrsti so vodene, hitro se sušijo, popravljanje pa je zaradi lazurnega nanašanja skoraj nemogoče. Znan pokojni tržaški akvarelist Robert Hlavaty je o akvarelu rekel sledeče: »Akvarel mora biti zares akvarel, torej voden, tekoč, sicer ne brezbarven, vendar pa tudi ne trd, kot temu pravimo, vrh tega mora biti akvarel čist, brez popravkov, brez retuša. Akvarel je najlepša pesem, ki slehernemu, ki mu materialnost vsakdanjega življenja še ni otopela srca in izpridila duha, veliko pove.«

Nekaterim akvarelistom je dovolj, da naslikajo le hitri zapis dogodka, opravila, pozabljenega običaja, navad, drugi hočejo, in nekateri tudi zmorejo, vdihniti akvarelu nekaj več. Pri tem se večno poraja vprašanje, ali naj bo akvarel v službi motiva ali motiv v službi akvarela. Lahko zatrdimo da oboje, če je prisotna ustvarjalna poštenost. Nenavadnost ali všečnost, ki sta sami sebi namen, ne bi smeli najti poti do gledalca, ki mu je vodilo humanizem in uravnotežen občutek do lepote. Kljub temu, da je likovna umetnost prisotna na vseh področjih človekove dejavnosti še ne pomeni, da je vsak tudi že slikar. Iskati in najti motiv v drobnih detajlih, v davno ustavljenem času zapuščenih hiš, najti trenutek spokoja na človeškem obrazu ali ujeti brezčasni trenutek narave, vse to lahko opazi le tenkočutno in izurjeno oko slikarja, ki stremi k vsebini in ne obliki, ki se ne zadovolji le z efektom, temveč hoče več – tisto, kar slikarstvo loči od fotografije. Opazovanje motiva ni le optični proces, pač pa vključuje tudi mišljenje in z njim povezano čustvovanje. Svet, ki nas obdaja, torej ni le svet posameznih elementov, pač pa so prav toliko pomembni tudi odnosi med njimi.

Vladimir Bačič, predsednik Društva likovnih umetnikov Severne Primorske

 

Share