Tehnologije namakanja – 1. del – namakanje z razpršilci in mikrorazpršilci

datum: 29.06.2019
kategorija: Novice

V tokratnem članku o namakanju bodo predstavljeni načini namakanja in namakalna oprema, ki je primerna za naravne danosti ter tehnične in tehnološke razmere v Sloveniji.

Razpršilci za namakanje so lahko nameščeni kot stabilna, prestavljiva ali mobilna oprema (bobnasti namakalnik). Cilj je čim bolj enakomerno razporediti vodo po celotni površini. Pri tem načinu namakanja damo rastlini čim večji obrok namakanja – toliko, kolikor to dopuščajo tla in rastlina.

Slabost namakanja z razpršilci je, da so površine listov večkrat mokre, zato prihaja do večje nevarnosti pojava bolezni, ki jim prija vlažna klima, po drugi strani pa lahko samo s tem načinom namakanja po potrebi ohladimo ozračje, ali če je potrebno, izvajamo protislansko zaščito. V vetrovnih legah naj bi namakali ponoči, ko je manj vetra. Vendar ravno nočno namakanje z razpršilci pomeni največjo nevarnost za pojav glivičnih bolezni, ker listje ostaja dolgo časa mokro in izpostavljeno okužbi. Če so vetrovni pogoji ugodni, je najprimernejše namakanje z razpršilci v dopoldanskem času, da se listje preko dneva posuši. V času hudega sonca naj ne bi močili listov, ker lahko pride do ožigov na rastlinah, čeprav po drugi strani z razpršilci zmanjšamo vpliv hude poletne pripeke.

Na tržišču je širok izbor razpršilcev (od takih, ki jih imenujemo vodni topovi, do mikrorazpršilcev) – glede na delovni tlak, pretok vode ter domet. Večji kot je delovni tlak, večji je pretok na šobi in večji je domet razpršilca. Veliki razpršilci, ki delujejo pri pritiskih npr. 700 kPa in imajo domet preko 60 m, so primerni za najodpornejše poljščine in so pogosto nameščeni na bobnastih namakalnikih. Ravno širok izbor pa omogoča, da izberemo primerne razpršilce tudi za vrtnine in sadovnjake. Četudi se vrtnine v splošnem vse manj namaka z razpršilci, določenim skupinam zelenjadnic (npr. kapusnice) prija večja zračna vlaga, ki jo lahko ustvarimo z razpršilci. Razpršilce pri vrtninah pa vse bolj nadomeščajo mikrorazpršilci.

Za vrtnine so še primerni razpršilci, ki delujejo pri tlakih do 250 kPa in jih postavljamo na razdaljah 10–25 m. Pretok posameznega razpršilca je nekaj m3 na uro. Razdalje postavitve so manjše, kot je domet razpršilcev, tako da se površine, ki jih omočijo posamezni razpršilci, bolj ali manj prekrivajo. Razpršilci so lahko nameščeni v kvadratni ali trikotni razporeditvi. Z razdaljo med razpršilci v vrsti in razdaljo med vrstami se lahko pri izbranem razpršilcu zmanjša ali poveča intenziteta namakanja. Intenziteta namakanja je količina vode izražena v debelini vodne plasti, ki jo na površino daje razpršilec (npr. 4 mm/uro). Pri odločanju o vrsti razpršilca je pomemben podatek, kakšno intenziteto namakanja ima razpršilec pri različnih postavitvah. Le-ta se pri teh razpršilcih giblje od 2–20 mm/uro. Pomembno je, da intenziteta namakanja ne presega koeficienta infiltracije, ker bi voda na površju zastajala in površinsko odtekala ter povzročala erozijo tal – ali pa bi zaradi obilice vode na površju začeli razpadati strukturni agregati tal in bi se tla zaskorjila kot po zelo močnem dežju.

V določenih situacijah lahko mikrorazpršilce štejemo tudi pod opremo za lokalizirano namakanje, zato jih obravnavamo posebej, ločeno od ostalih razpršilcev. Te vrste razpršilci delujejo pri manjših tlakih (od 150 kPa do največ 450 bar). Imajo manjši pretok (od nekaj deset do nekaj sto litrov na uro) ter manjši domet (od cca meter do največ 5-6 metrov). Intenziteta namakanja je lahko enaka kot pri razpršilcih. Zaradi majhnih kapelj so primerni za namakanje vrtnin, ki jim prija visoka zračna vlaga (npr. kapusnice) ter za oroševanje sadik ob saditvi, z namenom vzdrževanja boljše mikroklime, dokler še niso dobro ukoreninjene. Še posebej so primerni v vrtnarijah za namakanje rastlin, gojenih v lončkih. Primerni so tudi za namakanje sadovnjakov.

Pri namakanju vrtnin se mikrorazpršilce upošteva enako kot ostale razpršilce. Večinoma so nameščeni na nizkih, 25 cm visokih, nosilcih. Mikrorazpršilci z zelo majhnimi dometi vode, so nameščeni vzdolž gredice vrtnin, tako, da se v vrsti prekrivajo. Med posameznimi gredicami pa prekrivanja ni in površina med gredicami ostaja relativno suha.

Pri namakanju dreves lahko mikrorazpršilce namestimo pod krošnje in v tem primeru dobijo značilnosti lokaliziranega namakanja. Navadno en razpršilec oskrbuje eno drevo. Dometi razpršilcev se ne prekrivajo (Slika 1). Omočen je le del površine, poraba vode je manjša, kot če bi bili razpršilci postavljeni na klasični način s prekrivanjem. Ker ne močimo listja, lahko namakamo vsak dan in vzdržujemo količino vode v tleh v ozkem intervalu.

prof. Marina Pintar, Biotehniška fakulteta Ljubljana 

Share