Slovesni nagovor Lare Jankovič na občinski prireditvi ob kulturnem prazniku

datum: 09.02.2012
kategorija: Sporočila za javnost

Dragi sokrajani in sokrajanke, dragi sotrpini in sotrpinke, dragi sodržavljani in sodržavljanke zdravo!

Kulturni praznik 2012, Lara Jankovič Kot vidite, moj govor bo danes na gajbi … Sposodila sem si tudi simbole preteklosti, ker ne vem, katere bi lahko vzela iz sedanjosti. Zakaj? Ker je čas miru in je čas vojn, danes pa je zame – čas upora!

Zato, ker se dogaja – upam si trditi – genocid slovenske kulture. Torej, ni več enega edinega segmenta potrošniške družbe, ki ne bi bil pod nadzorom kapitalskega pohlepa v sistemu, ki ga vzdržuje iz dneva v dan, vse bolj požrešnega in brezobzirnega. V zastrupljanju človekovega kritičnega, svobodoljubnega in s tem tudi ustvarjalnega duha, je sodelovala tudi posadka iz kulturnega segmenta v vladajoči nomenklaturi. Brez nje enostavno manipulacija nebi bila uspešna in tako popolna, ko smo ji priča ravno pri nas.

In vse te dni se znova in znova sprašujem – zakaj so se borili naše none in nonoti? Mar niso še po hostah, kjer so se takrat skrivali, tako rekoč živeli, ustanavljali kulturna društva, da so lahko ohranjali, negovali našo besedo? Da so s tem dvigovali moralo, samozavest in neuklonljivo voljo boriti se naprej? Saj naša kultura je naša identiteta. Brez kulture nas ni. To so v skoraj nemogočih pogojih vedeli naše none in nonoti. Se spomnite zame ene najlepših pesmi na svetu - Lipa zelenela je? Ko jo je v Unionski dvorani zapel naš zbor, ko so fašisti prepovedali vsakršno slovensko besedo, ker bi bila lahko preveč domoljubna in k uporu hujskaška? A naši vrli domoljubi so se spomnili in napisali pesem, ki navidez govori o naravi in tako jo je agresor tudi razumel in se mu ni zdela škodljiva, v resnici pa je našim borcem po gozdovih sporočala, naj se ne predajo, naj vzdržijo, saj so fašistom štete ure in bo za nas prav kmalu vzcvetela pomlad. Ja. Kakšna zavest! Kakšna pripadnost! Kakšna vera in moč! Kaj lahko naredi slovenska beseda, slovenska pesem in združeni slovenski duh! Zakaj je Primorska vstala in se uprla temu, da bi na naši primorski zemlji prevladala tuja beseda? Ker se je zavedala, da bi se z vdajo začelo naše počasno, a gotovo izumiranje. Stephan Hessel, med drugim velik borec za človekove pravice, je mnenja, da je to, kar se nam dogaja pod kapitalizmom in posledično pod tako vlado, popolnoma primerljivo s fašizmom, ki je seveda danes zamenjal podobo, in bi se morali proti njemu boriti, kot so se nekoč borili proti fašizmu.
Zato se moramo zbudit in dvignit. Prej nas je ogrožal vsaj tuj agresor, zdaj nas pa naš lastni.

V dvajsetih letih so nas uspeli zmanipulirati, da smo postali poslušne ustrahovane ovčice, ki se držijo vsaka zase:
vzeli so nam s kadilskim zakonom in visokimi cenami ter davki na glasbo še družabni del življenja, da smo lahko pod kontrolo in samo ustvarjamo profit;
nam ustvarili umetne potrebe, da nam tako prodajo še mačka v žaklju in prepričali so nas, da celo srečo;
pokradli so, kar se je dalo (pa to še zdaleč ni vse!) in sami ustvarili krizno situacijo in zdaj jo rešujejo tako, da med drugim ukinejo kulturno ministrstvo! Naj plača tisti, ki je v »oštariji« naročil in ne tisti, ki je v njej ostal!

Zavedat se moramo, da je pod krinko reševanja krize mogoče ustvariti kontrolo kulture, selekcionirat in uničit umetnost, ki ni po okusu in politični volji, pod krinko »šparanja« se da še naprej krasno krast in delit denar samo »svojim« in »tapravim«. Naši politiki so v tem mojstri, saj so se namreč tega učili dvajset let.
Mislim, da tu ne gre več samo za kulturo, ampak za vse naše prihodnje življenje.
Zato je poslednji čas, da se zbudimo in začnemo spet razmišljati s svojo glavo;
ugotovimo, da se sreča ne skriva v nakupovalnih centrih in prepolnih vozičkih, ampak resnično v malih stvareh in nas samih, v otroški pesmi, ki nam jo zapoje otrok ali napiše ljubljena oseba;
da končno prevzamemo odgovornost kot državljani in končamo z malodušjem, ki nas preveva, saj če ne storimo nič, je tako, kot da podpremo to kar je, in smo potemtakem odgovorni za to kar imamo;
da prenehamo živeti po načelu: »Naj sosedu krava crkne, pol pa še moja, da ne bo k meni hodil po mleko!« in da sprejmemo soseda kot zaveznika, prijatelja kot brata;
da presežemo svoj lastni egoizem in zopet vzbudimo sočutje do drugega, občutek za moralo in etiko, za temeljne in univerzalne vrednote.
Spomnimo se, kaj lahko ljudje naredijo, kadar stopijo skupaj in tu bi vas danes prosila za pomoč, kakorkoli se bo pokazala priložnost – ali s podpisom peticije, ali s prisotnostjo pri naših akcijah, da nam pomagate boriti se zopet za našo besedo, pesem, naš gib in sliko, za našo zavest in samozavest. In to bitko, ki smo jo začeli kulturniki včeraj, bomo nadaljevali še štiri leta, če bo potrebno. Zato mi dovolite, da vam preberem izjavo KOKS-a (Koordinacijskega odbora kulture Slovenije), ki smo jo kulturniki včeraj kot molitev ponavljali pred Cankarjevim domom v Ljubljani:

Kultura je bila stoletja vir slovenskega obstoja, moči in samozavesti, h kateremu smo se obračali v največjih socialnih stiskah.

Kultura je tudi danes in bo jutri enako pomembna kot vir slovenskega obstoja, moči in samozavesti, kot ustvarjalka, varuhinja in izraz identitete naše skupnosti.

Z ukinitvijo Ministrstva za kulturo bi se izneverili ustavni določbi o pomembnosti kulture za ohranitev Slovenstva in oblikovanja in ohranjanja slovenske državnosti.

Slovenska kultura zdaj prvič v samostojni državi izgublja lasten vladni resor in tako se zabrisuje neposredna politična odgovornost nosilcev oblasti za to področje.

Izgubili bi edino uradno inštitucijo, ki z vso, tudi mednarodno legitimnostjo, upravičeno predstavlja slovenski kulturni prostor, zastopa slovensko kulturo in skrbi zanjo tudi onkraj meja naše države.

V skupnosti evropskih držav, ki smo se ji pridružili, se je pomen kulture povečal. Ukinitev bi usodno načela osnovni temelj naše prepoznavnosti in različnosti in bi bila dejanje proti zakonsko utemeljeni civilizacijski in kulturni osmislitvi evropske zveze.

Ravnanje, proti kateremu najodločneje protestiramo, bi kljub morebitnim nasprotnim zagotovilom imelo negativne in dolgoročne posledice in storjena bi bila težko popravljiva škoda, prihranka pa ne bi bilo ali bi bil zanemarljiv.

Zahtevamo, da se samostojno Ministrstvo za kulturo ne ukine.

Danes stojim v Dvorani prve slovenske vlade. Ko se je ustanovila, me seveda še ni bilo, a vseeno se zdaj zavedam, kaj je to pomenilo za slovenski narod in kako močan podpornik je bila kultura. Mislim, da se prvi vladi še sanjalo ni, kaj bo počela kasnejša vlada, kako brezobzirno bo hotela pomesti s kulturo. In ljudmi.

Postanimo zopet tovariši in se borimo za našo prihodnost. Za Slovenstvo. Slovensko besedo. In ko sem tako razmišljala o vsem te dni in tudi o svojem govoru, sem si rekla: »Ma, če se Primorska ne bo še enkrat dvignila, se noben Bog ne bo!«
Ni več časa za medlo in simbolično upiranje, čas je za radikalen in neusmiljen protest proti prikritemu genocidu slovenskega naroda, kulture in jezika!
Včeraj delavci na cestah, danes kultura, kaj nas čaka jutri??!! Če bomo vse to dopustili, njihova samopašnost ne bo imela meja! Tega pa se najbolj bojim.
ZATO je danes čas upora.
Čas, da se Cankarjevi hlapci vrnejo v povesti, slovenski zavedni duh pa naj se zopet prebudi in temu brezobzirnemu, totalitarnemu kapitalističnemu rušenju reče: NE!
Naj svoj govor končam tako, kot se za kulturni dan spodobi, z besedami Ivana Cankarja in Otona Zupančiča:

Zmerom sem bil prepričan, da je umetnika edini poklic kritika in boj. Morda je moj posluh drugačen od posluha drugih ljudi, morda je pokvarjen: že v najtišji, najslajši lirski pesmi slišim obtožbo; izvila se je bila iz življenja kakor izdih. Edino, kar sem podedoval od tistih lepih časov, je prepričanje, da umetnik, ki se prilagodi, ni več umetnik. Človek, ki zapre oči, je slepec …
(I. Cankar, Jubilej)

Veš, poet, svoj dolg:
Nimaš nič besed?
Kaj zagrinjaš se v molk?
Vrzi pesem v svet,
pesem za današnjo rabo:
vsi jo bomo povzeli za tabo.
(O. Župančič, Veš, poet, svoj dolg?)

MOČNO UPAM, DA JO BOSTE RES!
SMRT FAŠIZMU, KULTURO LJUDSTVU!

Lara Jankovič
8. februar 2012
Share