Medijsko središče | Sporočila za javnost

Čestitamo dobitnikom priznanj ob letošnjem občinskem prazniku!

datum: 06.05.2014
kategorija: Sporočila za javnost

Prejemniki letošnjih priznanj ob prazniku občine Ajdovščina, v družbi predsednika Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja Matjaža Bajca ter župana Marjana Poljšaka.

Osrednje dejanje slavnostne seje Občinskega sveta ob prazniku občine Ajdovščina je podelitev priznanj zaslužnim občankam, občanom, društvom, ustanovam, podjetjem ... Na podlagi predloga Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja je ajdovski občinski svet sprejel sklep, da se na letošnji praznik podeli Spominsko, dve Občinski in Petomajsko priznanje Občine Ajdovščina. Marija Kukanja, MoPZ Napev Batuje, Irena Vidmar in Silvan Lulik so letošnji slavljenci. Čestitamo!

MARIJA KUKANJA je dobitnica spominskega priznanja Občine Ajdovščina za dolgoletno požrtvovalno delo na področju zdravstvene nege.

Marija Kukanja je kot 20-letno dekle leta 1955 prevzelo babiško delo v naših krajih. S svojo tenkočutnostjo, posluhom za sočloveka ter humanostjo se je kot babica Marija za vedno zapisala v srca prebivalcev krajev okoli Črnič.

V času, ko je Marija Kukanja začenjala svoje babiško poslanstvo, razmere na področju zdravstvene nege na terenu niso bile rožnate. Prav zato si je želela dodatnega znanja, hkrati pa se je v celoti posvečala ljudem, ki so jo potrebovali. Podnevi ali ponoči, tudi v dežju, se je odzvala na vsak klic. S kolesom je prekrižarila ceste, poti in gase po Črničah, Ravnah, Malovšah, Gojačah, Vrtovinu, Selu in Batujah, kjer je bil njen teren. Takrat so ženske rojevale doma, še danes ji je hvaležna marsikatera mama, ki ji je Marija pomagala dete na svet spraviti ter poskrbeti zanjo in za novorojenca. Po letu 1961 so ženske pričele rojevati v porodnišnici, prva nam najbližja je bila v Postojni, naloga babic pa je bila spremljanje porodnic do porodnišnic. Da je bilo potrebno veliko iznajdljivosti, se spominja Marija, saj porodnicam takrat niso posvečali toliko skrbi kot danes. Tudi svojo posteljo je odstopila porodnicam, če reševalec ni utegnil pravočasno priti do porodnišnice.

Gospa Marija pa si je želela še več, po dodatnem izobraževanju je dobila delo v krajevni ambulanti v Črničah, kjer je tri dni v tednu uradoval zdravnik. Preostale dni je za oskrbo krajanov poskrbela Marija sama, dela je bilo ogromno, pa tudi težkih bolezni, še posebej veliko je bilo takrat tuberkuloze. Ustanovitev Zdravstvenega doma v Ajdovščini je Mariji pomenila razbremenitev terena, delati je začela v službi zdravstvene vzgoje Zdravstvenega doma Ajdovščina, njen neugnani duh pa jo je vodil v nove dejavnosti.

Humanitarni čut je Marija Kukanja razdajala na Rdečem Križu, na Karitasu, delovala je kot predavateljica in organizatorka tečajev prve pomoči, vodila je tečaje zdravstvene nege po šolah. Vodila je prvo materinsko šolo na Primorskem. Stalno izobraževanje in pridobljene izkušnje je izlila na papir, tako je nastala knjiga Zdravstvo v Občini Ajdovščina.

»Zdravnica na vasi«, »humanitarka«, so imena, s katero so sokrajani označili Marijo Kukanje. S svojo neizmerno predanostjo je zaznamovala naše kraje, za vedno se je zapisala v srca mnogih mam in mnogih otrok, ki jim je pomagala na svet in spremljala njihov razvoj. Skromna gospa, ki je opravila tako veliko delo, je danes srečna vsakega takšnega spomina.

Ne bomo se ji mogli oddolžiti za njeno veliko delo, za dober vzgled. Se pa gospe Mariji Kukanja najlepše zahvaljujemo za vse, kar je dobrega storila, in ji v znak zahvale izročamo spominsko priznanje Občine Ajdovščina.

Moški pevski zbor NAPEV iz Batuj je prejel Občinsko priznanje Občine Ajdovščina za dosežene uspehe in bogatitev kulturnega življenja na področju zborovskega petja.

Moški pevski zbor Napev iz Batuj že 18 let poživlja družabni utrip svojega kraja ter z nastopi osvaja občinstvo doma in na tujem.

Zadnji velik uspeh, na katerega so pevci lahko ponosni, je osvojena zlata medalja v kategoriji sakralne glasbe na mednarodnem tekmovanju pevskih zborov, ki je potekalo oktobra 2013 v Španiji.

Moški pevski zbor Napev je bil ustanovljen leta 1996, z namenom negovanja tradicije zborovskega petja na vasi. Prvo skupino je sestavljalo 20 mož različnih starosti, vsi so bili domačini iz Batuj. Peli so pod vodstvom zborovodje Marka Vetriha, prvi umetniški vodja skupine pa je bil Rafael Krkoč. Navdušenje pevcev se je razlezlo med njihove poslušalce, krajani so zbor vzeli za svojega in so, tudi z obiskovanjem koncertov, spodbujali aktivno delovanje. Začeli so se nastopi doma, v sosednjih krajih in še dlje, pa sodelovanje na zborovskih festivalih, najprej domačih, kot sta Primorska poje in Naši zbori pojo. Prihajali so novi pevci s perspektivnimi glasovi ter od starih željno srkali znanje in izkušnje. Glasbeni repertoar zbora, na začetku sestavljen pretežno iz ljudskih pesmi, se je dopolnjeval z zahtevnejšimi skladbami različnih žanrov.

V letu 2008 je na čelo zbora stopil zborovodja Matjaž Remec, ki se je zboru kot pevec priključil že ob ustanovitvi, takrat komaj 13-leten. Pod njegovim vodstvom je Napev zrasel v priznano pevsko skupino, ki izvaja zahtevne avtorske skladbe različnih zvrsti. Okrepil je glasove ter petje postavil na višji kakovostni nivo. Uka željni in dela voljni pevci mu vestno sledijo in uspeli so tudi na mednarodnih tleh. Leta 2011 so tako prvič nastopili na mednarodnem pevskem festivalu na Malti in osvojili zlato priznanje ter zmago v kategoriji moških zborov. Dve leti kasneje so se predstavili na mednarodnem tekmovanju pevskih zborov Barcelona 2013 ter ponovno osvojili zlato, tokrat v kategoriji sakralna glasba. Vse tri izvedene skladbe so delo slovenskih avtorjev.

Pomembno vlogo za uspešno delovanje zbora ima tudi umetniški vodja Marko Strahinić, ki skrbi za dobre odnose med različnimi generacijami pevcev, predvsem pa spodbuja mlade k osvajanju novih pevskih znanj, tako že kar nekaj mladih fantov študira petje. Zbor ima velike ambicije za prihodnost. Njegovo delovanje spremljajo zborovski strokovnjaki, ki imajo o Napevu odlično mnenje in mu napovedujejo nove uspehe.

Za vse, kar je za kulturni utrip kraja in za promocijo naše občine naredil doslej, pa tudi kot spodbudo za vse nove uspehe, ki ga še čakajo, Moški pevski zbor Napev iz Batuj prejme občinsko priznanje Občine Ajdovščina.

Irena Vidmar je dobitnica Občinskega priznanja Občine Ajdovščina za predano delo in doprinos k razvoju zdravstvene nege.

Irena Vidmar je medicinska sestra, ki je s predanostjo svojemu poslanstvu, veliko mero človečnosti, odličnimi organizacijskimi sposobnostmi, neusahljivo ustvarjalnostjo in stalno prijaznostjo pustila močan pečat v Zdravstvenem domu Ajdovščina, kjer je začela, gradila in tudi zaključila svojo poklicno pot.

Rojena je v delavski družini v Prvačini. Da bo medicinska sestra, se je odločila že v osnovni šoli. Po diplomi na Višji šoli za zdravstvene delavce v letu 1976 se je takoj zaposlila v Zdravstvenem domu Ajdovščina, v dispanzerju za žene, kjer je prevzela tudi vodenje Šole za bodoče starše. Leta 1983 je postala glavna medicinska sestra. Položaj je sprejela odločno in se samozavestno lotila novega izziva, s posebnim poudarkom na razvoju službe zdravstvene nege. Samostojna služba zdravstvene in zobozdravstvene vzgoje ter zdravstveno-vzgojni center za obravnavo rizičnih skupin prebivalstva ter skupinske in individualne obravnave kroničnih bolnikov sta postala primera dobre prakse za druge slovenske zdravstvene domove. S premišljeno reorganizacijo je na različnih področjih izboljšala pogoje dela v zdravstvenem domu, razbremenila preobremenjene zaposlene, racionalizirala stroške dela. V prepričanju, da je za razvoj stroke nujno potrebno stalno izpopolnjevanje in praktično izobraževanje, je dosegla, da je ajdovski zdravstveni dom postal učna baza za zdravstveno nego, učni zavodi in študentje pa sodelovanje ocenjujejo kot izjemno kakovostno. Irena Vidmar je zaslužna, da je Zdravstveni dom Ajdovščina pridobil certifikat ISO 9001. Zavzemala se je za dodatno izpopolnjevanje sodelavcev, tudi za interna izobraževanja v domači ustanovi. Vztrajno in potrpežljivo jim je pomagala osvajati znanje novodobne informacijske tehnologije ob prehodu na računalniško podporo v zdravstvu po letu 1991. S stalnim spremljanjem in prisotnostjo na strokovnih srečanjih in ekskurzijah je krepila medsebojne odnose ter pripadnost zaposlenih. Še posebej pa se je posvečala prav medicinskim sestram, njihovi pozitivni samopodobi in poudarku pomembnosti izvajanja zdravstvene nege.
Zelo pomembna je njena vloga na strokovnem področju. Svojo pripadnost poklicu že vse od zaključka študija izkazuje v Zbornici – zvezi društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Je soavtorica pomembnih dokumentov na področju zdravstvene nege. Leta 1999 je prejela Zlati znak Zbornice, kar je najvišje priznanje na področju zdravstvene nege pri nas. Leta 1994 je postala predsednica Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Nova Gorica ter ga iz popolne anonimnosti dvignila ob bok drugim stanovskih društvom. V osmih letih vodenja se je število članov društva podeseterilo. Leta 2005 je prejela znak priznanja Društva.

Irena Vidmar svojo družbeno aktivnost izkazuje s sodelovanjem v različnih ustanovah. Dobri dve desetletji je bila aktivna v Območnem združenju Rdečega križa Ajdovščina, je članica Društva za boj proti raku, Društva za zdravje srca in ožilja, Društva sladkornih bolnikov. Civilna zaščita ji je leta 1987 poklonila odlikovanje. Še vedno je aktivna v delovni skupini Zbornice in Sindikatu delavcev v zdravstveni negi Slovenije.

Poklicna pot Irene Vidmar izžareva ponosno ljubezen do svojega in spoštovanje do vseh ostalih poklicev v zdravstvu. Stalno si je prizadevala za doseganje visokih standardov strokovnosti, hkrati pa je bila blizu človeku – sodelavcu ali pacientu. Z razdajanjem sebe je ustvarjala prijazno, kreativno in strokovno podprto delovno okolje. Občina Ajdovščina se ji za njen prispevek naši skupnosti zahvaljuje s podelitvijo Občinskega priznanja Občine Ajdovščina.

Silvan Lulik je letošnji dobitnik Petomajskega priznanja Občine Ajdovščina, za dolgoletno delovanje in odmevne uspehe na področju avtomobilističnega športa.

Silvan Lulik je legenda jugoslovanskega in nato slovenskega avtomobilističnega športa, kamor se je zapisal z vrhunskimi dirkaškimi uspehi na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja.

Silvan Lulik je avtomobilistični mehaniki in hitrosti zapisan že več kot dobra tri desetletja, skoraj toliko, kot avtomobilistični šport pri nas. Prvi organiziran Rally Saturnus namreč sega v leto 1978. Nastal je iz praktičnih razlogov, za preizkušnjo žarometov, ki jih je izdelovalo podjetje. Hkrati pa je predstavljal vez med avtomobilističnim športom in industrijo, ki je tudi danes bistvenega pomena. Moč blagovne znamke avtomobila je enako pomembna, kot sposobnosti in veščine voznika. Silvan Lulik, ki se je udeleževal že prvih tekmovanj, je to občutil na 3. rallyu Saturnus, ko je doživel svoj prvi odstop zaradi tehnične napake njegove takratne stoenke. Resno pa se je začelo po odsluženi vojski, ko je sedel za volan svojega prvega pravega dirkalnika. To je bil Opel Kadet 2.0 GTE, ki ima posebno lepo mesto v njegovih spominih. Seveda ni šlo vse gladko, na Croatia rallyu leta 1982 mu je za eno kolo ušel naslov državnega prvaka, po vodstvu v generalni razvrstitvi in veliki prednosti pred drugimi se mu je na predzadnji hitrostni preizkušnji zgodila smola, dirko je končal na treh kolesih in s prevelikim pribitkom zamujenih in kazenskih sekund.

Teklo pa je dovolj gladko, da je Silvan večkrat slavil, kot izgubljal, dirkal je na domačih in mednarodnih tekmah, popravljal svoje rekorde in postajal dirkaška zvezda tistih časov. Večkratni državni prvak Jugoslavije se je v zgodovino slovenskega avtomobilističnega športa zapisal kot prvi državni prvak v rallyu samostojne Slovenije leta 1992. V svoji športni karieri je Silvan Lulik dosegel vrhunske uspehe: prejel je zlato čelado za petkratno zaporedno zmago na državnih prvenstvih Jugoslavije; skupno je 15-krat zmagal na državnih prvenstvih, osvojil je pokal Alpe-Jadran za tri zaporedne zmage v mednarodni konkurenci šestih držav, v letu zadnjega osvojenega državnega prvenstva, prvega slovenskega, leta 1992, je prejel naslov slovenski avtomobilist leta.

Ob profesionalnih športnih aktivnostih je Silvan Lulik vse do leta 1996 delal v svoji kovinostrugarski delavnici – nagrade ob zmagah namreč še zdaleč niso zadostovale za kritje stroškov dragega avtomobilističnega športa. Njegovi uspehi so predvsem plod velike ljubezni do dirkanja. Od leta 1996 naprej pa dela kot pripravljavec avtomobilov za tekmovanja v tovarniških in poltovarniških ekipah. Doslej je sodeloval že z mnogimi prestižnimi avtomobilskimi znamkami ter v ekipah nastopal v različnih vlogah, tudi kot športni direktor. Ekipe, pri katerih je sodeloval, so kar petkrat osvojile naslove svetovnih prvakov, veselil se je treh naslovov evropskih prvakov ter mnogih osvojenih državnih prvenstev po vsem svetu.

V Ajdovščini je Silvan Lulik ustanovil društvo Ajdovščina motorsport, ki ga vodi že osem let. Društvo je v naših krajih organiziralo sedem avtomobilskih rallyev, ki so šteli za državno prvenstvo.

Silvan Lulik se še vedno aktivno posveča avtomobilističnemu športu, le da hitrost počasi nadomeščajo druge vrline. V letu 2011 je bil pobudnik za izgradnjo avto-moto poligona na območju deponije plazu Slano blato, za učenje spretnosti varne vožnje ter za varno dirkanje. V letu 2012 se je Silvan udeležil 13. eko-rallya v Monte Carlu ter v okviru svojega društva tudi v Ajdovščini organiziral Rally novodobnih energij Ajdovščina 2012.

Dirkaška kariera je Silvana Lulika povzdignila med zvezde, kljub temu je ostal na realnih tleh. Veliko ljubezen do avtomobilističnega športa danes razdaja na drugačne načine, če ne najhitreje, pa najbolj eko, če ne čez drn in strn, pa varno, na poligonu.

Za dolgoletno delovanje in odmevne uspehe na področju avtomobilističnega športa Občina Ajdovščina Silvanu Luliku izroča Petomajsko priznanje.

< nazaj na prejšnjo vsebino