Stara obrtniška znanja med pozabo in vnovično uporabo

datum: 28.05.2023
kategorija: Novice

Občina Ajdovščina je skupaj z Občino Vipava, Regijsko razvojno agencijo ROD in vodilnim partnerjem LAS Vipavska dolina del projekta Medgeneracijski prenos znanja, v sklopu katerega je bilo v Vipavski dolini prepoznanih veliko tradicionalnih obrti in tehničnih veščin, ki ji je smiselno obuditi in ohraniti prihodnjim rodovom. V nadaljevanju predstavljamo članek Jasne Fakin Bajec na temo pomena starih obrtniških znanj.

»Dediščina je spomin na moje otroštvo«, je v enem izmed intervjujev, ki so bili opravljeni v okviru projekta Medgeneracijski prenos znanja, poudaril starejši sogovornik. Pokazal nam je, kako splesti koše iz bek in spregovoril o znanjih, ki mu jih je prenesel njegov stari oče. Dediščina, med katero uvrščamo tudi spomine, znanja in veščine izdelave rokodelskih in tehničnih izdelkov, nam daje občutek varnosti, topline, svobode in ljubezni. Morali bi biti ponosni nanjo, saj prikazuje trud, ustvarjalnost, estetiko in prilagojenost naših prednikov naravnemu okolju. Pa se tega zavedamo?

Projekt Medgeneracijski prenos znanja je pokazal, da je bilo v Vipavski dolini poznanih veliko tradicionalnih obrti in tehničnih veščin. Identificirali smo pletarstvo, lesarstvo, kovaštvo, sodarstvo, šivanje, vezenje, klekljanje in kamnoseštvo. Po skednjih (nar. faladurjih), kaščah, delavnicah in sodobnih garažah lahko najdemo številne predmete, ki nam to potrjujejo. Težava pa je, da se nekatera znanja prehitro izgubljajo. Kot pravijo naši sogovorniki: »Ni več zanimanja med mladimi za njih«.

Ravno zato je Svet Evrope letošnje dneve evropske kulturne dediščine posvetil redkim in dragocenim znanjem, spretnostim in veščinam, ki jih uvrščamo med nesnovno kulturno dediščino oz. živo dediščino. Gre za tiste kategorije dediščine, ki nam govorijo tudi o sobivanju človeka z naravnimi danostmi.

Včasih so naši predniki morali živeti v sožitju z naravo in tehtno uporabljati naravne vire, kot so rastline, les, kamen, voda, kovina in zemlja. Hiter tehnološki razvoj ter napredek na področju industrije sta sicer izboljšali kvaliteto življenja, vendar hkrati precej uničevali naravne vire, kar se danes med drugim kaže v podnebnih spremembah in naravnih nesrečah. Rešitve za sodobne izzive zato lahko iščemo tudi v preteklosti.

Današnji tempo življenja mnogim izmed nas res ne dopušča, da bi se ob večernih urah v zimskem času usedli ob kupu bek, sarabote ali vrbe in iz njih izdelali cajno, plenir ali leso. Nekoliko več znanj se je ohranilo pri obdelavi lesa, kovine in kamna. Nekatere sogovornice tudi vztrajajo pri šivanju, vezenju, klekljanju in kvačkanju. Vendar kaj, ko ne znamo ceniti truda, ki je vložen za izdelavo enega ročnega izdelka. Tudi ni več moderno, da bi v košaro s kruhom, keksi ali sadjem položili ročno narejen prtiček. Le redko se s pleteno cajno ali cekarjem odpravimo v trgovino.

Pri ohranjanju ali obuditvi starih rokodelskih del je zato pomembno, da znanje ovrednotimo glede na današnji način življenja in vrednote. Rezultati študije so pokazali, da izvajanje starih znanj ljudem omogoča sprostitev, pozabo vsakodnevnih težav, načine za urjenje v vztrajnosti, natančnosti, ustvarjalnosti in spretnosti. Da se imajo lepo. »Kaj ni največje veselje, ko podariš svoj izdelek, v katerega si dal svojo dušo,« so poudarili sogovorniki. Zato bi lahko stara rokodelska znanja uporabili za reševanje sodobnih zdravstvenih in družbenih težav.

Depresije in tesnobe med mladimi, osamljenost med starejšimi, pretiran stres med srednjo generacijo, družbeno pasivnost in zasvojenost z virtualnim svetom bi lahko reševali z organiziranjem različnih rokodelskih delavnic in medgeneracijskim povezovanjem. Zato smo v okviru projekta posebno pozornost namenili pripravi gradiv (filmov in krajših zapisov), ki jih bodo lahko učitelji, vodje študijskih krožkov ali mentorji različnih delavnic uporabili za izvajanje tehničnih dni. S filmi smo želeli tudi opolnomočiti še vztrajne nosilce starih rokodelskih znanj, ki imajo čas in voljo izdelati svoj izdelek. Vsa gradiva bodo dostopna na internetni strani Garaže in Zavoda Beta.

Dediščina je ključna za ohranjanje raznolikosti našega življenja, za utrjevanje naše osebne in kolektivne identitete, za sobivanje človeka z naravo. Tradicionalne veščine nas opredeljujejo in predstavljajo kot edinstvene v tem globalnem svetu. Vsi smo odgovorni za ohranjanje in razvoj naše vipavske kulture, ki jo opredeljujejo tudi rokodelski izdelki. S skupnimi močmi lahko naredimo še več, da bodo tudi mlajše generacije prepoznale vrednost ročno oblikovanih izdelkov, narejenih iz naravnih materialov.

Jasna Fakin Bajec

Aktivnost se izvaja v okviru operacije LAS Medgeneracijski prenos znanja, ki jo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj

< nazaj na prejšnjo vsebino